Ustavimo se še v vasi pred Vodiškim, kjer poklepetamo z vaščanom, ki nam zatrjuje, da policijskim poročilom ne verjame, da Drago Kopriva gotovo ni storil samomora. »Ne verjamem, da bi se obesil sam, zakaj bi se? Po moje mu je nekdo 'pomagal',« pove starejši gospod, ki ne želi biti imenovan. »Drago je bil prijeten možakar, ni hodil po gostilnah, delal je v Sadeku in na svoji kmetiji. Sprašujem pa se, od kod mu toliko mehanizacije, imel je tri traktorje in vse stroje, ki jih potrebuješ na kmetiji. Kje je dobil denar, da je vse to kupil, ne vem, s svojo plačo si tega gotovo ni mogel privoščiti,« še pove starejši vaščan, poboža psa in nam potrdi, da smo na pravi pot, le nekaj sto metrov oddaljeni od pogorišča. Na Vodiškem se je že temnilo, rahlo je naletaval sneg, požgano kmetijo Draga Vodiška so že čistili. Svojci in prijatelji se zdaj sprašujejo, kaj je gnalo Draga Koprivo, o komer nihče ni povedal žal besede, da je obupal nad življenjem in storil samomor.