»Tole igranje Eriki ni delo dobro, to je očitno,« je zastokal. »Ko bi bila vsaj srečna. Toda le koga je gledališče že osrečilo?« »Ni bilo čisto tako, dragi,« je nežno odvrnila mama in ga pobožala po roki. »Zelo srečna sem bila tam in Erika bo tudi, saj je zelo nadarjena. Toda saj vem, da te pač skrbi za najino ljubljenko.« »Ali ni to upravičeno?« Moj ubogi oče je, seveda zaman, poskušal najti svoj časopis. Podala sem mu ga in ju pustila, da se naprej prepirata sama. »Erika prav dobro ve, da nisem nikakršen moralni pridigar, kakor bi me rada predstavila ti. Bilo bi pač škoda, če bi njene ocene trpele zaradi tega gledališkega udejstvovanja. Morda pa dolgoročno vendarle ne bo uspešna na odru. Študirala bo nekaj drugega. In zato potrebuje odlične ocene.« »To si napovedal že pred nekaj meseci, ko sem začela z gledališčem, pa sem še vedno najboljša v razredu,« sem se ponovno vmešala. »Mogoče je to naključje,« je zavzdihnil in se vdal: »Bojim se, da res hočeš postati igralka.« »Tudi če bi hotela, si bom na premieri verjetno sama dokazala, da je bilo vse skupaj le iluzija, nič drugega,« sem ga hotela pomiriti. »To ni nikakršna iluzija,« se je razburila mama. »S takšnim talentom se pač ne moreš osmešiti.« »V naši državi je dvajset tisoč brezposelnih igralcev in igralk, moje dame,« je jezno rekel oče.