Na poti domov sem premišljevala: je bilo res nujno da sem že odšla? V misli se mi je pritihotapil mamin obraz na bolniški postelji. Ni mogla več jesti. Odveč ji je bilo, če sem ji brala knjigo. Ne vem, če je lahko še sledila mojim besedam. Le ležala je. S svojo belo prosojno kožo brez vsake gube je bila lepa kot angel, zlita z večnostjo svoje bolniške sobe. Tudi takrat se mi je zdelo, da jo moram zapustiti, da se bo odpočila in naspala. Nežno sem jo poljubila na čelo, jo pobožala po roki in odšla iz sobe. Drugo jutro me je prebudil telefon. Iz bolnišnice so mi sporočili, da je mama umrla. Še danes mi je žal, da sem jo tisto noč zapustila.