Večerja je bila imenitna. Tudi Tomaž je bil navdušen. Seveda mu nisem povedala, da so priloge dostavili iz Čing čung hama. Celo Binček je jedel z veliko slastjo; ne vem pa, ali mu je bilo tako dobro ali je bil revček le tako lačen. Od vsega so mu najbolj teknili mamini zrezki, seveda, mamina kuhinja je vedno najboljša. »Ti, Julija, tile zrezki so fenomenalni in priloge neverjetno teknejo zraven kje pa si jih naročila? Zelo okusne so.« Grižljaj se mi je kar zataknil v grlu. Ti šment ti, le kako je ugotovil, da so priloge dostavljene?! Začutila sem, da zardevam, zato sem hitro vstala in odšla do hladilnika ter ga odprla, čeprav niti nisem vedela, kaj naj bi v njem iskala. Zagledala sem vino. Ja, seveda, vino! Čisto sem pozabila, vino bi morala vendar ponuditi ob hrani. »Na vino sem pa čisto pozabila, se oproščam.« Tomaž je takoj opazil, da nimam ravno veliko izkušenj z odpiranjem buteljk. Ponudil mi je pomoč. »Veš, vino ponavadi odpira Andraž, tako da nimam prav veliko prakse,« sem se opravičila. »Pa upam, da se bo ujelo s hrano, da nisem izbrala čisto napačnega. Hotela sem, da bi Andraž kaj primernega izbral in prinesel, potem pa ga nisem mogla dobiti na telefon in … « Tomaž me je pobožal po roki in se mi toplo nasmehnil: »Dobro vino si izbrala. Zelo rad imam muškata.« »Kako pa veš, da zelenjave nisem sama pripravila?« sem ga vprašala izzivalno. »Se ti zdi, da je preveč dobra?« »Oh, Julija, ti moraš pa vedno pomisliti na najslabše! Zakaj pa ne bi bila tale zelenjava, recimo, tako zanič, da sem zato ugotovil, da je dostavljena?« me je okaral. »Ker si prej rekel, da je zelo okusna.« »Mogoče sem pa rekel, da je okusna, da te ne bi užalil, češ da si poklicala zanič dostavo hrane.« »No, in kaj je zdaj res?« »Kar hočeš. Ljudje si vedno mislijo svoje, malokrat povejo po pravici, zato je najbolje, da poskušaš imeti v glavi pozitivne misli, take, ki te osrečujejo, ki ti dvigajo samozavest in ti pomagajo, da se imaš rada. Le kako naj te drugi cenijo, če sam sebe ne znaš ceniti?!« »Povej mi, kaj je res!« »Res je, da je tvoj zrezek eden najbolj okusnih zrezkov, ki sem jih v zadnjem času jedel, in da zelo velikokrat naročam hrano prek telefona, še posebej kitajsko. Saj veš, sam sem in veliko delam. Zelo je okusna, vendar prepoznavna.« »Joj, grozno … veš … tako na hitro je bilo vse … pa Binček … in … saj, če bi … « »Ah, Julija, pretiravaš!« me je prekinil sredi jecljanja. »Poglej, celo dopoldne si bila v službi, potem si morala v dveh urah narediti večerjo, iti po vino, pa še majhnega otroka imaš … ja, res grozno, sem razočaran, ker se nisi bolj potrudila.« Potem je dobil v glavo malo riža z rakci. »Binček! Kaj pa delaš?!« Grozljivo, česa vsega se otroci ne spomnijo. Gostom metati riž v glavo. »Hrano se jé in ne meče naokrog! Torej nisi več lačen!« Odnesla sem mu krožnik, začel je seveda tuliti. »Verjetno je narobe razumel, ko sem se prej malo pošalil, in je mislil, da te res kritiziram,« se je smejal Tomaž. »Saj ni nič hudega.« Vse skupaj je bilo res prav smešno, tudi meni je šlo na smeh, vendar sem se morala zadržati, saj je otroke potrebno vzgajati. Če bo mali dojel, da je naredil nekaj smešnega, ob čemer se vsi prav lepo zabavamo, bo to seveda z veseljem ponavljal. In kaj bo potem? Gostom bo metal hrano v glavo! »Seveda je hudo!« sem se razjezila in zraven namignila Tomažu, naj se neha smejati, da bi lažje izvedla potrebne vzgojne metode.