Da, vsi so enaki, pobožaš jih, jim rečeš nekaj prijaznega, in že pride na plan njihova moškost, nočejo verjeti, da so še vedno le smrkavci. To moram povedati Marcialu, zabavalo ga bo, še posebno, ker ga bo jutri videl ležati na operacijski mizi, tega ubogega mladička z rožnatim lulčkom, ta prekleta vročina, ki jo čutim na koži, le kaj bi lahko naredil, da se mi to ne bi dogajalo, mogoče če bi globoko vdihnil, preden začnem govoriti, kaj vem. Morala je biti besna, ko je odšla, prepričan sem, da je dobro slišala, kaj sem ji rekel, ne vem, kako sem to izustil, mislim, da se je razjezila, ko sem jo vprašal, če jo lahko kličem Kora, to o gospodični mi je rekla iz dolžnosti in ne zato, ker bi bila jezna, dokaz za to je, da je prišla nazaj k meni in me pobožala po obrazu, toda ne, to je bilo prej, najprej me je pobožala po obrazu in šele nato sem jo vprašal to o Kori in s tem vse pokvaril. Sedaj sem na slabšem in ne bom mogel zaspati, tudi če mi dajo celo stekleničko tablet. Od časa do časa me zaboli trebuh, kako nenavadno je, ko si grem z roko čezenj in čutim, kako gladek je; hudo je, ker se spet vsega spominjam, mandljevega parfuma, Korinega glasu, zelo resen glas ima za tako mlado in lepo dekle, glas pevke bolera, glas, ki boža, tudi ko je jezna. Ko sem zaslišal korake na hodniku, sem se ulegel in zaprl oči, nisem je želel videti, vseeno mi je bilo, če je ne vidim, boljše, če me pusti pri miru; slišal sem, kako je vstopila in prižgala luč na stropu, delal se je, da spi kot angelček, z eno roko si je zakrival obraz in ni odprl oči, dokler nisem prišla do njegove postelje. Ko je videl, kaj sem prinesla, je tako zardel, da mi je bilo spet hudo zanj, malo mi je šlo tudi na smeh, saj je bilo vse skupaj res že preneumno. "Daj, miško, sleci si hlače in obrni se na drugo stran." Malo je manjkalo, da ni zacepetal, revček, to je verjetno počel z mamo, ko je bil star pet let, vpil je, da ne, se skrival pod odejo, se jokal in drl, toda sedaj ne more narediti nič takega, zagledal se je v irigator in potem vame in jaz sem stala tam in čakala, nenadoma se je obrnil in začel motoviliti z rokami pod odejo, vendar brez uspeha, obesila sem irigator ob njegovo zglavje in ga odkrila, rekla sem mu, naj malo privzdigne zadnjico, da bi mu lažje slekla hlače in razgrnila podenj brisačo. "Daj, dvigni malo noge, tako, ja, sedaj pa se obrni še malo bolj na trebuh, rekla sem ti, da se obrni bolj na trebuh, tako." Bil je čisto tiho, tako da se je zdelo, da kriči; po eni strani me je zabavalo, da sem videla ritko mojega mladega oboževalca, po drugi strani pa mi je bilo malce hudo zanj, saj je bilo res tako, kakor da bi ga hotela kaznovati za to, kar mi je rekel. "Povej, če bo prevroče", sem ga opozorila, toda ni mi odgovoril, verjetno si je grizel pest; nisem ga hotela pogledati, zato sem se usedla na rob postelje in čakala, zdržal je do konca, ne da bi kaj rekel, čeprav je dobil veliko tekočine. Hotela sem popraviti tisto od prej, zato sem rekla: "Zelo možato si to prestal, tako mi je všeč." Nato sem ga pokrila in mu priporočila, naj poskuša zdržati čim dlje, preden bo šel na stranišče. "Ali naj ugasnem luč ali naj jo pustim prižgano dokler ne vstaneš?", me je vprašala med vrati. Ne vem, kako mi je uspelo odgovoriti, da je vseeno, ali nekaj podobnega, slišal sem, kako je odprla vrata, nato pa sem se pokril z odejo čez glavo, kaj mi je pa preostalo drugega, kljub kolikam sem se ugriznil v pest in se razjokal kot še nikoli, nihče si ne more misliti, kako sem jokal, medtem ko sem jo preklinjal in žalil in ji zabadal nož v srce, petkrat, desetkrat, dvajsetkrat, in ob vsakem vbodu sem jo preklel, užival sem v njenem trpljenju in prošnjah, naj ji oprostim vse, kar mi je hudega storila.