Bil sem zaljubljen v Slam. To besedo so projicirali tri metre visoko na steno, publika je začela skakati in vpiti. Nato je sledila slika temnolasega moškega, ki je zrl nekam onstran nas. Bil sem prepričan, da je bog, in bog se je imel v redu; bil je srečen, ker nas vidi plesati in praznovati - ne glede na to, v kakšnem kemičnem stanju smo bili. Sliko je nato zamenjala taista slika, le da v negativu, vsa v črnem in srebrnem. Bog ni bil več dober. Imeli smo razlog za strah. Ljudje so začeli kričati in bolj zavzeto plesati. Nato je mož izginil in pojavil se je obraz vesoljskega bitja. Bili smo neumni, da razmišljamo o bogu, če pa so samo vesoljska bitja. Le kako bi lahko kar koli razumeli. K meni je stopila ženska, me pobožala po obrazu in mi rekla, da sem sladek. Nasmehnil sem se ji. Imela je prav. Počutil sem se sladek kot otrok pod palci vesoljskih bitij.