"KAJ JE, IGOR," MU JE REKEL TIHO IN GA POBOŽAL PO OBRAZU. IGOR PA JE DVIGNIL ROKO IN MU POKAZAL MALO ZRCALCE, KI GA JE DRŽAL V DLANI; NA HRBTNI STRANI ZRCALCA SE JE Z BARVNE FOTOGRAFIJE IZZIVALNO HAHLJALA MADONNA. "JA, LEPO OGLEDALO IMAŠ, IGOR," SE JE IZMUČENO NASMEHNIL SERGEJ, IGOR PA JE OBRNIL OGLEDALO K SEBI IN SE ČISTO OD BLIZU ZAZRL V KOŠČEK STEKLA. GLEDAL JE V ZRCALO, KOT DA GLEDA SKOZI MALO KVADRATASTO LINO NA DRUGI SVET, V DRUGO SOBO, V DRUG PROSTOR, KI JE NEKJE ZADAJ... ODPRL JE SVOJA MESNATA USTA IN NEKAJKRAT DAHNIL V OGLEDALO... POTEM PA JE NENADOMA POGRABIL SERGEJA ZA ROKAV IN GA ZAČEL VLEČI K VRATOM, KI SO PO STRMIH STOPNICAH VODILA NAVZDOL V POLDETOVO DELAVNICO. "NE, IGOR, NE MOREM, ZDAJ NE MOREM..." SE JE UPIRAL SERGEJ, IGOR PA JE VZTRAJNO SESLJAL NEKAKŠNE BESEDE IN NA VSAK NAČIN HOTEL ZVLEČI SERGEJA PO STOPNICAH NAVZDOL: "TA... TA... TAM... JE... JE..." SERGEJ SE JE S SILO IZTRGAL IZ IGORJEVIH MOČNIH ROK. "VEM, VEM, DA SE JE TAM ZGODILO, AMPAK NE MOREM, ZDAJ ŠE NE MOREM DOL..." IGOR GA JE PRESENEČENO POGLEDAL, NJEGOV OVALNI IN BEBASTI OBRAZ JE DOBIL TAKŠEN IZRAZ, KOT DA GA JE SERGEJ UDARIL... "OPROSTI," JE ŠE REKEL SERGEJ IN STEKEL IZ HIŠE. NI MARAL, DA BI GA KDO VIDEL JOKAT.