Ampak zakaj ti potem sploh pišem? V otroških letih sem spoznala fantiča in se noro zaljubila vanj. Dolgo sva bila le dobra prijatelja, ki sva si vse zaupala, le tega ne, da sva do ušes zaljubljena. Po dolgih letih prijateljevanja in sanjarjenja se je le opogumil in mi povedal, da me ima rad. Nato pa, kot da bi hotela nadoknaditi vsa zamujena leta in nisem več mogla živeti brez njega, niti pet minut ne. Potem pa se me je začel kar naenkrat izogibati. Čez mnogo let mi je povedal, da si je takrat želel še malo svobode, a me je imel vseeno rad. Potem nisva več govorila o tem, še vedno pa sva prijatelja. Ne znam si pomagati, da ne bi več mislila nanj, si želela, da se obrne čas nazaj, na tisto obdobje, ko sva bila še fant in dekle. Po vseh letih ga imam še vedno tako zelo rada, vse na njem me privlači, tako zelo si želim, da bi me spet pogledal v oči, me pobožal po laseh, da bi se spet lahko privila k njemu. V prsih me nekaj duši, že leta se kar naprej slabo počutim, a zdravniki ne odkrijejo ničesar. Nikomur nočem priznati, da ne morem več živeti brez prijatelja iz otroštva. Mož že dolgo čuti, da sem z mislimi mnogokrat drugje, in vem, da trpi zaradi tega. Tudi zato mi je še bolj hudo.