omejila le na dunajsko trdnjavo, a to so že obkolile monarhiji zveste čete in razbile upornike. Drugega decembra se je v Olomucu v slavnostni dvorani v največji tajnosti zgodil obred prenosa oblasti na novega cesarja Franca Jožefa. Le nekaj ljudi je vedelo, kaj se pripravlja. Obred se je začel ob osmih, ko je cesarska družina vstopila v dvorano. Za svoj zadnji uradni nastop si je cesar Ferdinand nadel civilno obleko, Franc Jožef pa je bil v generalski uniformi z belim suknjičem in rdečimi hlačami. Skrivnosti ni bilo več, ko je začel Ferdinand z negotovim glasom brati dokument, da odstopa v korist svojega nečaka Franca Jožefa: »Nezadržni razlogi so nas pripeljali do nepreklicnega sklepa, da se odpovemo cesarski kroni, in to v prid našega ljubljenega nečaka ...« Po končani ceremoniji je novi cesar stopil k stricu in pokleknil predenj. Ta ga je pobožal po laseh, ga dvignil na noge in mu rekel: »Bog te blagoslovi! Bodi dober in bog te bo varoval. To sem storil rade volje.« Novi cesar je sprejel ministre in jim povedal, kakšno geslo si je izbral za svojo vladavino: Viribus unitis (Z združenimi močmi). Po koncu obreda je planil materi Zofiji v objem. Franca Jožefa je obdajal nejasen občutek tesnobe. Pri osemnajstih letih je postal vladar in zanj se je začelo novo življenje. Prihod novega cesarja na Dunaj je bil veličasten. Dunajčani so bili prepričani, da je z njegovo vrnitvijo v mesto konec nemirov in obsednega stanja. Novih nalog se je lotil z odločnostjo, ki je osemnajstletniku ne bi pripisali. Že takrat ni nikoli delal manj kakor deset ur na dan, vse spise je prebiral izredno natančno in jih opremljal s pripombami. Ni pa se mogel izogniti vplivu matere Zofije, ki je bila prepričana, da mora sinu pomagati na vladarski poti. Ni sodelovala na sejah vlade, ni bila na avdiencah, ni bila seznanjena z dokumenti, vendar je bil njen vpliv nesporen. Vzpodbujala ga je, naj vlada trdo in naj bo tak do vseh oblik revolucije, še posebej če prihajajo iz Madžarske.