»Oče?« Sedem poleg njega in ga primem za ramo, ki semuv hitrem ritmu plitkega dihanja dviga in spušča. Končno me pogleda. »Oče, grem v Dobro vilo,« rečem. »Sam?« vpraša. »S punco,« odgovorim. Oče se nasmehne. »Kje pa je ta punca?« »Zunaj, v avtu čaka.« »Pripelji jo noter.« Pogledam stran in hočemnekaj reči, vendar oče hitro odgovori: »Saj ni treba. Lepo se imejta.« Žalosten sem, ker vem, da ve. Nočem, da bi ga spoznala. Rad ga imam. Ampak nočem. Ne zdaj, ko mi gre v življenju končno na bolje. »Prinesel sem ti kasete,« sem rekel in mu v roke potisnil paket. »Da ti jih ne bo zmanjkalo.« Oče se nasmehne in me poboža po glavi. Jaz pobesim pogled. Šele pri vratih se opogumim in ga znova pogledam. Oče strmi v televizijo in v rokah stiska kasete, tako da ima členke prstov čisto bele. Na vrhu televizije ima postavljeno videokamero. »Konec je,« rečem. »Ni ti treba več gledati.« Ne sliši me.