Vodnik, ki se je tudi potopil z nami, je imel s seboj kanto z narezanimi kosi rib, ki so jih kmalu zavohale kirnje. Iz vseh koncev in krajev so se nenadoma pripodile kirnje različnih velikosti in se pričele nestrpno prerivati okoli njega. Največje so bile itajare (Epinephelus itajara), ki so nasploh največje atlantske kirnje, saj po poročilih zrastejo skoraj do treh metrov in tehtajo do tristo kilogramov. No, naše "itajarice" so bile največ poldrugi meter velike in do sto kilogramov težke, v povprečju pa so bile tridesetkilski "malčki". Velikih kirenj sem bil vajen že z Rdečega morja, ne pa tega, da bi mi riba prišla tako blizu. Metrsko itajaro, ki se mi je čisto približala, sem hotel pobožati po glavi, a v tistem trenutku mi je roka do zapestja izginila v njenem prostornem gobcu. Vse skupaj pa je trajalo največ desetinko sekunde - riba je namreč v hipu spoznala, da moja neoprenska rokavica ni njena hrana, zato mi je roko še v istem trenutku "izpljunila".