Odtrgal se je od okna, potegnil daljši dim, potem še enega in ugasnil cigareto, sicer bi ga naslednje jutro mati pokarala zaradi postanega vonja po tobaku v sobi. Morda se je zaradi polmraka, ki se je spustil na vrt, in temnih oblakov, ki so zastirali nebo, prikradla vanj čudna stiska: od tam je v polmraku razločil še bel madež azaleje, ki je odsevala mlečno svetlobo. Obrnil ji je hrbet, odšel k postelji in sedel nanjo, a nerad, ker je čutil, da se v njem dviga in zgošča senca strahu pred nočjo, zbeganost pred tem, da ga bo obvladala; lahko, da je šlo bolj za domišljijo kot za resničnost, bolj za nadlogo kot za bolečino, a ni mu preostalo drugega kot odsekati in se iz oči v oči spoprijeti s tistim, kar se je imelo zgoditi. Večkrat se je zalotil pri misli, da bi prenašanje bremena neznanega utegnilo biti lažje v dvoje, in ker se je po svoji čudi izogibal človeški družbi, je tedaj pomislil na kako žival, na psa, ki bi zvit v klobčič ležal ob vznožju postelje, pogreznjen v spanec brez sanj, in ki bi ga že z enim samim gibom, že če bi ga le rahlo pobožal po glavi, predramil, da bi delil nemir z gospodarjem. V popolni tišini hiše, vrta, jezera ga je obšla strašna misel, da je smrt dolga, neskončna noč brez sanj.