V kavarni je vedno več ljudi. Natakarica naju prijazno posadi k mizi. Spet pijeva martini. Poljubim jo. Odprem oči, da bi jo videl od blizu, da bi se prepričal, kdo je. Za njenim hrbtom opazim skupino žensk, ki vstopi v kavarno. Zadnja vstopi ženska v rdeči puhovki. Žena! skoraj zavpijem. Žena! ponovim. Kaj? Nič, nič, odgovorim, nezaželena sva, preveč obložena in zadolžena in ... Kje je tvoja žena? vpraša. Ne vem, zjutraj je odšla, odgovorim. A se ni poslovila? vztraja. Ne. Ni me zbudila, rečem. Puhovka se ozre proti nama, dvigne roko in pomaha, vidva tudi tukaj, reče glasno in se nasmehne. Prikimam. Ni naju spoznala - ali blefira - se mučim. Spoznala te je, prepričljivo reče, misli, da sem jaz ona in da si ti z njo. Prav to si misli, rečem, a greva? Nikamor ne greva, dvigne glas, rada bi se pogovarjala s tabo. O čem? vprašam. Ne vem. Študiran si, bova že kaj našla. Študiran, pa še kako, se nasmehnem, v ladjedelnici delam. A si arhitekt? Ja, arhitekt varilstva. Nikoli slišala, odvrne in me požgečka pod brado. Draga moja trgovka, zelo rad bi se s tabo pogovarjal o učenih rečeh, a se bojim, da ne boš razumela niti ene besede. Reši me trgovine, dečko, zine nepričakovano. Reši se sama, ne morem, ne znam, nimam te kam dati. Kaj dela tvoja žena? Ti si moja žena, ne veš, kaj delaš? Vem, v muzeju delam. Se mi je zdelo, zgledaš imenitno. Kdo je tvoj mož? Varilec, odgovori. Se mi je zdelo, brazgotino imaš na vratu. Od drevesa, padla sem s češnje, se smeji in me poboža po glavi. Ne verjamem, rečem. Pustiva malenkosti, bova tukaj do večera? In še dlje, rečem, danes je pust. Brcni sem tiste vrečke, ji rečem, preoblekla se bova, kaj praviš, je ideja dobra? Krasna, se zasmeji, daj mi krzno, daj mi kučmo, daj mi črno svilo, daj mi obleko! Jaz bom nase navlekel perilo in odprl bom marelo. Poskusiti ni greh, pravijo. Greh je treba smešiti, do konca osmešiti, šele ko greha ni več, se začne pojasnjevanje reči. Nisem navajena na take mehke reči, reče in odvija rdeč papir, ne vem, kaj je krzno, kako krznu zašijejo gumbe? Ti veš? Ne, odgovorim, mi pristoji modrček? Zelo, se navduši, čez glavo potegni nogavico, grozen boš, jaz sem jo lani nosila čez glavo, komaj sem preživela. Tiste ženske tam, jih vidiš, so iz muzeja? Prikimam. Vse? Vse, glasno rečem. Manjka le njihov šef. Kdo je šef? je radovedna. Visok črnolasi gospod. Visok črnolasi gospod, ponovi za mano, lepo izgovarjaš, vsako besedo posebej slišim, jaz pa pojem, vse povežem v eno, stavek je beseda, krožna žaga. Kje pa, rečem, tako sebe slišiš, tudi ti lepo govoriš. Vstani, ukažem, pokaži se! Zavrti se na petah. Nerodna sem, krzno ni zame, ali žena ve, da ji nosiš dražestna darila? Ne, odgovorim. Dvigne roke in na zatilju razpne gumico v čopu, valovika z lasmi, jih dviguje in spušča po srebrnem krznu, odlično zgleda, preplavi me tesnoba, drgetam. Pretiravam, sem pijan, ne obvladujem scene, se sramotim, sem morda žalosten? V kavarno vstopi ženin šef. Ženske se zapodijo vanj, ga dvignejo v zrak in ponesejo k točilnemu pultu. Črnolasi gospod, prekine molk. Ja, odgovorim, praktičen šef, nadvse uporaben, zato ga častijo. Častijo? je radovedna. Vsi njeni šefi so bili doslej črnolasi. Res, se zasmejim, kaj me gledaš, ne verjameš? Stanujem blizu muzeja, pa tega sploh nisem opazila. Ni tvoj tip, rečem. Ne, ni, odgovori, ampak, počakaj, naj ga še enkrat pogledam, je moj tip, luštkan je, tebi je podoben, lep je, on je ti. Kakšna je barva tvojih las? Črna, odgovorim. Zakaj si briješ glavo? je radovedna. Ne vem, zaradi dela in luskavica me napada, škoda las, ves čas so zažgani, rdeči, mastni, zaradi praktičnosti, rečem. Aja, prikima in vstane, greva plesat? Ne še, počakajva, a ti veš, zakaj ima šef muzeja kratke lase? Pojma nimam, reče in hoče sesti. Zgreši in pade po tleh, pijana sem že, se glasno zasmeji. Dvignem jo, se dotaknem njenih prsi, zamiži, jo poljubim na čelo, odpre oči. Moja žena je priučena restavratorka v muzeju, obnavlja preproge in tapiserije. Ja in? je neučakana. Ko natre strup v blago, v nitke in šive, so na vrsti lasje. Lasje? se začudi. Črni lasje, rečem glasno, njegovi lasje so redka dragocenost, v njegovem lasišču je presunljiv vonj, njegovi lasje so žima najboljše kvalitete. Ko ga strižejo, ga strežejo kot Boga in Hudiča, namesto las čisto zlato. Ko lase temeljito posušijo pod umetno svetlobo, ko vsak las preparirajo z brezbarvno jodovo tinkturo, ga razrežejo na centimetrske dlake. In potem spet sušijo in preparirajo z mehkim nežnim lakom in potem pride moja žena, oprosti, potem prideš ti, s pinceto lase nabadaš v posebno tkanino in ko je na vrsti obnova tapiserije, lase vbadaš v osnovo blaga, na katerem je izvezena tapiserija. Lasje so nadomestek manjkajočim nitim in vozlom. Nato lase po potrebi obarvajo in nihče na tem svetu ne ve, da so v tapiseriji ali preprogi lasje tvojega šefa. Mojega šefa? se začudi in zasmeji. Bodi moj, čez čas navdušeno reče, pripoveduj mi, lepo te prosim, pripoveduj, počasi, izbiraj besede, poslušala te bom, vsak dan, vedno bolj, res, nikoli več se ne ločim od tebe, res, čisto moj si, poslušaj, napne prsi, srce mi razbija, ne vem, kdo sem, a je Erika tu? Ne, namesto tebe dela, odgovorim. Dobro, kje so ostali? Pri mizah. A kdo pleše? Nihče. A vrtijo glasbo? Ne. A iz fontane še škropi, še kaplja na kamen? Ne več. Kje sva zdaj? V kavarni, zbegano odgovorim. Kaj ti je? Pssst, me utiša, a se ženiva? Niti pod razno, nervozno bleknem. Sem res tvoja žena? Nisi. In ti moj mož? Ne! Kdo si? Kupoval sem stvari pri tebi, a se spomniš? Stvari? Kakšne stvari? Darila za ženo, ne trapaj, dvignem glas, poten postajam, vroče mi je, drhtim kot šolarček pred učiteljico, kaj ti je? Nič, odgovori, sem te res poljubljala in zapeljevala? Si mi žgal ustnice z jezikom? Nič takega, lepo te prosim, nehaj! Se razjezim, greva, vstani! A je konec ceremonije, je veliko svatov? Sto, zinem, in še več, greva! Sem res za dva? Kako to misliš, me zanima. Zate in zase, odgovori in zamiži. Odpri oči, poglej me, kdo sem, kaj se greš? vpijem. A so ljudje še tu? Ja. Potem ne grem nikamor. Skrila sem bom v krzno. Čigava sem? Moja nisi, rečem in zdi se mi, da sem s to besedo vrgel s sebe dan, kaj dan, težo tega trenutka, vse nesporazume, da sem proč pljunil njene poljube in mandeljnovo olje. In kot bi začutila trenutek moje slabosti: skrita v krznu steče k moji ženi, odvrže krzno, ki se na tleh oblikuje v debelo kepo. Mehka gmota se zavali proti točilnemu pultu in ko trešči vanj, se razleti na koščke, po zraku frlijo srebrne nitke, vozli in šivi, koščki blaga in gumbi, vsa ta gmota bušne v strop, se odbije od njega in zaplava po prostoru. Nihče se ne zgane. Je bil to privid? Podoba zame? Ne vem. Nimam pojma, kaj se dogaja. Vstanem in pohitim v stranišče. Seveda odtočim. Zazdi se mi, da nisem sam v veceju. Pogledam v ogledalo: jaz in še nekdo, ki je isti kot jaz in jaz isti kot on. Se zabavate? vprašam tipa v ogledalu. Prikima, vaša žena je povabila cel kolektiv, reče čez čas in se pogladi po gostih črnih laseh. Nisem vas opazil, ste tukaj ali ste komaj prišli? pase radovednost. Bil sem tu, ko ste prišli, odgovorim. Ampak, se začudi in me pogleda, ja, točno, pri mizi z vrečkami ste sedeli, žena je bila z vami. Ja, sem miren, po nakupih sva šla, pustni dan je dela prost, vi ste to določili, in sva šla v modno hišo. Ničesar ne določam, je zgovoren, pač pa mestna občina in župan. No, ja, oblast določa z odloki, tudi vi ste njen del, rečem, dvignem pogled, ga pogledam v oči, potem se zazrem v ogledalo. Isti kot jaz, pomislim, isti imajo isto, isti mislijo isto in isti pričakujejo istega. Dvignem roko v pozdrav in odidem.