Pa še nekaj mi je hodilo po glavi. Da so se uresničile moje najgloblje sanje iz otroštva. Da bi postala gledališka igralka. Ko sem hodila v prvi razred, me je moj stric, ki je tedaj študiral na igralski akademiji, velikokrat peljal s seboj na vaje. Celo statirala sem v njihovi diplomski predstavi v Drami. Tam sem jih videla od blizu. Vse ta božanstva gledališča. Dušo Počkaj, Staneta Severja, Rudija Kosmača – Majda Potokar, ki je bila tedaj moj idol zaradi Samorastnikov, me je celo pobožala po glavi in mi namenila nekaj prijaznih besed. Po predstavi sem dobila kilo hrenovk, ki so bile moja naljubša hrana, in vsi so bili tako ljubeznivi z mano. Ko sem tistih nekaj trenutkov stala na odru, sem v temi pod seboj začutila dihanje, ki je bilo usklajeno z mojim. In bilo je ploskanje in močan občutek, da nekam spadam. Team. Mi na odru in tisti tam doli. Vsi imamo skupen cilj. Ja, to bom počela, ko bom velika, sem si rekla. Pa nisem. Nisem imela dovolj jajc, da bi šla na akademijo. Ogromno let sem izgubila zaradi tega, ampak tisti trenutek, ko sem na premieri stopila na oder, mi ni bilo žal zanje. Bolje pozno kot nikoli mi je uspelo uresničiti svoje sanje. A vidite, da se da?