Z neklasično kriminalko s postmodernističnimi vložki Izza kongresa ali Umor v teritorialnih vodah je postavila na laž trditev, da »mali narod ne more proizvesti velikih umorov, ker nima pravih detektivov«. Njeni kriminalni romani so večinoma razprodani, prav tako jih je težko dobiti v knjižnicah. Že z zbirko kratkih zgodb Zverjad se je razgalila njena težnja po podrobnejši psihološki analizi likov, njene Cimre so ponovno – srhljivka –; dokler ni z romanom Karfanaum, postavljenim v arabski svet, prestopila iz okvirov žanra in potrdila, da jo že od začetka bolj kot kriminalni zaplet zanima psihološka geneza umora. Zadnji roman Mačja kuga je presenečenje. Tako stilno kot vsebinsko, saj se enkrat zdi kot fino tkana perzijska preproga, drugič ponuja kalejdoskop magičnih podob, ki bi ga najlažje označili kot zmes Márquezovih Sto let samote, Wildovega opisovanja lepote in čutnih užitkov v Sliki Doriana Graya in Biblije. Apokaliptično vzdušje, ki preveva roman blaži emblem svetosti iz turške Armenije – bela puhasta mačka van. Ste že pobožali mačko van? Ne še, ampak potihem upam, da se bo pred mojimi vrati pojavil kakšen čeden, manjši moški, temne polti in temnih skodranih las, se predstavil kot turški ambasador in mi v naročju prinesel mačko van, ker že tako lepo pišem o Turčiji … (smeh) Ne, zaenkrat je nisem še pobožala. Tudi ne bi šlo. Doma imamo sedem kil težkega silaka, ki ne bi trpel konkurence. Je bila mačka tudi tisti prvi zametek ideje romana, podoba, ki vas je preganjala, kot je Fowlesa pri romanu Ženska francoskega poročnika preganjala podoba viktorijanske ženske na pomolu, ki strmi v morje (med drugim ste jo uporabili v romanu) ? V bistvu je bila prav mačka, ja. Ne mačka v biološkem smislu, ampak mačka kot simbol nečesa božjega, metafizičnega, neotipljivega.