Kako očitajoče je molčala teta Paulina! Vzdihovala je dlje kot ponavadi, piskajoče, jezno je dvigovala brado in vsakič, ko sem bil v njeni bližini, je gledala v strop, pripravljala je samo moje najljubše jedi, potem pa jih je še vroče delila s sosedami ali potepuškimi psi. Nisem imel izbire in po tako dolgem odlašanju sem se nekega deževnega četrtka le moral odpraviti na obisk k Eugenii Embury. Dolgo sem močno trkal po vratih, potrkal sem tudi na eno od oken, pa ne zato, ker bi za vsako ceno hotel, da mi odprejo, ampak zato, da bi Paulino razbremenil napada ogorčenosti, ko bi ji razložil, da je bil zvonec pokvarjen in da njena prijateljica ni slišala trkanja, kot bi morala. V grdih dnevih se dogajajo tudi lepe reči. Nasproti mi je prišlo dekle s skuštranimi lasmi, ki sem jo zagotovo zbudil iz sna: nečakinja gospe Embury, ki se je po toliko letih od pobega dvainpetdesetih mačk s tovornjaka znebila mozoljev in sploh ni bila videti slabotna. Njena spalna srajca je bila komajda srajčica, ni bila perilo, ki bi ga hranila od otroštva, majhno, raztrgano, in ga še vedno nosila. Prizor ni imel nobene povezave s severnokorejskim filmom, bilo je perilo iz satena. Zaspano mi je odzdravila in se napotila proti jedilnici, da bi poklicala teto, medtem se je sklonila in počasi pobožala mačka. Imela je rit kot jagoda.