Očitno je res, da morajo priti ljudje od drugod, da domačinom odprejo oči in da slednji spoznajo, kakšen biser imajo sredi mesta. "Veličastna zbirka, ki vam je v ponos," je le ena izmed pohval, s katero bi se z veseljem ponašali tudi večji muzeji. Pa "dosti lepše kot marsikje v Ljubljani" in "drugače kot v drugih muzejih" ter obljuba "se še vrnemo" dokazujejo, da je delo metliških muzealcev dobro opravljeno. A ne le tisto službeno, na katero bi pozabili, ko bi se za njimi zaprla težka grajska vrata. Ne, metliškim muzealcem je prvi ravnatelj muzeja in njihov vzornik Jože Dular vcepil delovne navade, ki službeno obveznost spreminjajo v ljubezen do poklica. In hkrati v ljubezen do Bele krajine, ki jo promovirajo s svojim delom. To ljubezen na nevsiljiv, a hkrati neposreden način prenašajo na svoje obiskovalce. Na goste torej, ki jih cenijo, kot oni cenijo muzealce. "Z vsem spoštovanjem in tihim občudovanjem želimo še veliko obiskovalcev," se je zapisalo enemu od njih. Zagotovo iskreno, tako kot je, morda celo z ovlaženimi očmi, ena od obiskovalk pristavila "znova in znova mi Bela krajina poboža dušo; danes sem to doživela še v vašem prelepem muzeju".