Bog me je poklical na svet kot četrto od petih sestra in me zaupal čudovitima staršema, ki sta družini služila kruh s trdim delom – dopoldne v službi, popoldne pa doma na majhni kmetiji. Spomini na najzgodnejše obdobje življenja so prežeti s ščebetom lastovic, ki so vsako pomlad tako čudežno našle pot prav v naš hlev, z vonjem sena in pravkar pečenega kruha, z okusom po sladkih grozdnih jagodah z domače brajdice in z napevom prelepe slovenske ljudske pesmi, ki je znala tako mehko pobožati dušo. Bila sem srečen, radoveden in menda zelo trmast otrok, ki pa je v hišo prinesel tudi veliko skrbi in trpljenja. Vse skupaj se je začelo nekako okoli treh mesecev moje starosti, ko je mama začela sumiti, da je z mojimi očmi nekaj narobe. Sledil je čas obiskovanja zdravnikov in vseh mogočih poskusov, da bi se stanje izboljšalo. Toda vsi upi so bili kmalu pokopani, in dejstvo, da odmirajoče mrežnice ne bo moč pozdraviti, je za vedno zaznamovalo mene in mojo družino. Še ne šestletna sem morala zapustiti rojstno vas Razdelj pri Novi Cerkvi in oditi v 100 km oddaljeno Ljubljano v Zavod za slepo in slabovidno mladino, kjer sem dokončala osnovno šolo. Prva leta bivanja v internatu so bila eno samo veliko hrepenenje po tem, da bom končno skrila še zadnji prstek na ročici, kar je pomenilo, da je prišel petek, ko sem lahko šla domov. Kasneje pa je postal to moj drugi dom, na katerega so ostali pretežno lepi spomini. Tu se mi je odprl svet znanja in novih prijateljstev, pa tudi svet prvih bridkih razočaranj in trpkih življenjskih spoznanj. Čeprav sem veljala za pridno učenko, sem bila zraven pri marsikateri lumpariji, s katero smo si polepšali sicer do zadnje minute sprogramirane dni. Pri številnih izvenšolskih dejavnostih sem si pridobila mnoge spretnosti, ki so mi bile kasneje v veliko pomoč, toda žal premalo izkušenj za življenje. Zato je bil prehod iz osnovnega izobraževanja v srednjo administrativno šolo, ki sem jo obiskovala v Centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki, vse prej kot lahek. Še več težav sem zaradi tega občutila kasneje kot študentka Pedagoške fakultete. Študentska leta so bila naporno iskanje mesta v družbi. Po štirinajstih letih življenja med sebi enakimi sem se v trenutku znašla sama, v svetu videčih, ki ga nisem poznala in on ni poznal mene. Spomini na neprespano noč pred dnem, ko sem prvič morala sama na cesto z belo palico v roki, na zatajevano lakoto zaradi sramu pred tem, da bi morala koga prositi za pomoč v prenatrpani študentski menzi, na krče v trebuhu in potne roke pred srečanjem z novo, neznano situacijo, so še vedno živi. Danes vem, da so prav največje stiske in preizkušnje v meni obrodile največ sadov. Med drugim tudi odločitev za družino in otroka, kar izpolnjuje nov, najlepši list knjige mojega življenja.