ti. Pa ga o tem nihče ni nič vprašal. Če bi se malo učil, bi zagotovo izdelal letnik … In če bi mu mama dovolila ponavljati tam, bi se učil. Na tej šoli pa … Do vsega skupaj je čutil odpor. Nič drugega kot odpor. »Mogoče ima mami prav,« je izdavil nazadnje, vendar je bil zelo neprepričljiv. Ravnatelj se je naveličal vrtati vanj. Rekel mu je, naj se malo sprehodi po šoli, on pa se bo medtem pogovoril z njegovo mamo. O čem sta se pogovarjala, Mark ni nikoli povsem natančno izvedel. Po njunem pogovoru je bil Mark sprejet na gimnazijo. Menda je ravnatelj rekel, da če nič drugega, bo Mark za njihovo šolo nov pedagoški izziv. Mark je poškilil na uro. Bilo je šele petnajst do sedmih. Medtem ko je ležal v postelji in čakal, kdaj ga bo mami prišla zbudit, se je z grozo spominjal tega pogovora. In tega možakarja, ki ga bo moral danes ponovno srečati. Skrbelo ga je, kaj ga čaka. Če bi kakšen mesec zelo pridno hodil k pouku, bi mu mogoče mama dovolila, da se prepiše na drugo šolo. Šola, v katero bo moral, namreč nikakor ne ustreza njegovemu značaju. Nikoli se ne bo sproti učil, nikoli ne bo pravočasno naredil vseh nalog, nikoli ne bo razmišljal o smislu učenja, nikoli ne bo mogel biti prav pri vseh urah, nikoli se na tej šoli ne bo dobro počutil … Sploh pa nikoli ni poznal nikogar, ki bi hodil na to šolo. Verjetno zato, ker jo obiskujejo sami piflarji, je pomislil. Presodil je, da ima še dovolj časa, preden ga pride mama zbudit. Tiho se je splazil iz postelje in odprl vrata