Nič mi ne pomaga, da sem prijazna. Sočutna. Uvidevna. Skrbna. Da sem pripravljena stopiti v bran. Da me skrbi, ko kdo zboli. Da preverjam, kako so moji. Da nikoli ne pozabim rojstnih dni. Da ne pozabim pomembnih mejnikov. Da še nikoli v življenju nisem nikamor zamudila. Da nisem Piše: še nikoli zaspala. Da vedno Alenka Mirt Iskra slišim, ko se zbuja moja dojenčica. Da slišim vsak premik svoje starejše hčerke, ki spi v svoji sobi. Da predramim moža, ko zaspi po tem, ko mu zvoni budilka. Da vedno jemo, smo oblečeni in imamo domačo nalogo. Dolgočasno skrbna sem. Ko zvečer ležem, pretuhtam dan, se pripravljam za naslednjega, kaj bom skuhala, kakšno vreme bo, kaj bom oblekla otročku za ven. Bo Neli oblekla pripravljena oblačila, ali se bova spet borili in prepirali že navsezgodaj. Razmišljam o problemih mojih prijateljic, mojega moža. Premišljujem o sebi. O obdobju, ki sledi porodniški. Te misli me večkrat obletavajo. Pikajo me v srce in me sprašujejo, kako dolgo bom še lahko tako. Kdaj se bom postavila na prvo mesto? Verjetno mame vneto prikimavate. Upam, da ne vse. Da je med vami nekaj takšnih, ki vedo, da so prve. Prve. Vse te novodobne teorije o tem, da se moramo postaviti na prvo mesto. Prikimam. Seveda. Nujno. Resničnost pa je drugačna. Obarvana z družino, otroci, moževo službo, ki vzame ogromno časa in zahteva veliko prilagajanja. In dnevi, ki se vrtijo, polzijo skozi prste kot tekoča marmelada, ki mi drsi s kruha. Že je jutro in že večer. Vmes tisoč stvari. In noč. Prebujanja polna noč. Desetkrat do jutra. Utrujene veke osvežim z vodo in pristavim za kavo. Včasih mi kdo dobrohotno reče, da si moram vzeti čas zase, da tako ne bo šlo več. Da si moram odpočiti. Moram kam ven. Sama, brez otrok. Pokimam. Seveda. Nujno. Resničnost pa je drugačna. So trenutki, ko ne vem, kako zmorem. Ko sem tako neprespana, ko me glava boli petič v tednu in malo, ki je prava plezalka, komaj držim v naročju. Takrat bi rada pomoč. Rada bi, da bi lahko malo obsedela in delala nič. Takrat si želim, da bi vrteli kakšen dober film in bi samo gledala, brez misli. In lepo je, kadar mi to uspe. Čeprav z enim očesom poslušam zvoke moje dojenčice in žuboreč potok besed moje Neli. Poškilim na uro, če je že čas za kopanje, za večerjo. Ne znam se sprostiti, ne znam prepustiti. Tako sem vpeta v naš tok, v spiralo, skozi katero lezem vsak dan, večkrat. Ne znam drugače. Pa bi mogla, pravi moj mož. Pokimam. Seveda. Nujno. Resničnost pa je drugačna.