Videokamera nad mano je videti kot pištola, osvobojeno poleti po zraku. Če bi našel svoj glas, bi se zasmejal proti osuplemu obrazu tolstega človeka, ki hlasta za svojim aparatom. Ne vem, s kakšnim očesom ga sploh vidim, zares pozorno spremljam podobe z lusk mojih spominov, ki kot roji isker pršijo na vse strani. Všit sem v stotine svetov in časov in vse imam hkrati pred očmi. Potem zdrsnem v temačno predsobo stanovanjskega bloka in se stisnem v kot. Majhen sem, sedem ali osem let imam, postrižen sem na čelado. Počepnem na tla, ne upam si dihati. Dva bolničarja v belih haljah nosita starega očeta iz njegove sobe. Na sebi ima pidžamo s širokimi belimi in črnimi podolžnimi progami, bolničarja ga tako nerodno držita, da mu zgornji del pidžame zleze do polovice hrbta. Stari oče hrope in gleda proti meni. Iz kotičkov ust mu teče slina, zdi se mi, da nekaj prosi, vendar ne mene. Čeprav imam solzne oči, jasno vidim, da gleda skozi mene ... kam ... ne vem, kam. Potem zamomlja besede, ki z grenko ostrino na neštetih mestih prodrejo skozi povrhnjico moje kože. Umrl bom, ponovi dvakrat ali trikrat, umrl bom, slišim še s skupnega blokovskega hodnika in gledam v hrbet bolničarja, ob katerega nogah se mlahavo zibljeta roki mojega starega očeta. Stiskam se skupaj, poskušam se zavarovati pred tesnobno praznino, ki se začne širiti po stanovanju in morasto lega name. Nihče ne zapre vrat, sam sem doma in ne upam se premakniti. Zunaj se pripravlja na nevihto, skozi odprto okno vleče veter, v priškrnjeni reži otroškega očesa se pojavijo zavese iz dnevne sobe, ki veščasto silijo po zraku proti luči na stropu.