Tistega pomladnega večera sva sedela na opečnati škarpi nasproti kina Partizan in pljuvala skozi zobe na pločnik. To ni bila kakšna posebna zabava, vendar še vedno boljša od gledanja domačega filma Pesem s Kumbare, v katerem so se mikastili Turki in Jugoslovani, ki so se takrat še imenovali Srbi. Ko se je film začel, se je ulica izpraznila, čeprav ne bi mogli reči, da je bila prej kaj bolj polna, saj je v kinu sedelo vsega skupaj enajst gledalcev. Zumzo, prepričan, da naju ne more nihče zalotiti, je iz srajčnega žepa potegnil niško drino, jo prelomil in mi dal polovico. Takrat sva že malo kadila, mislim v trenutkih, ko nama je uspelo obrzdati kašelj, h kateremu naju je silil cigaretni dim.