Rekel sem, da so pota človeškega spoznanja in učenja včasih čudna in zapletena. Čeprav bi po kaki didaktični ali pedagoški logiki moral fenomen poljubljanja obvladati prej kot nerazumljivo zapletene veščine fukanja, se dobro spominjam, da mi je Zumzo pred tistim istim kinom, kakšno leto ali dve pozneje, ko se nisva več igrala s sličicami na havbah tujih avtomobilov, nadrobno in slikovito pojasnjeval »filozofijo poljubljanja«. Sedela sva na škarpi nasproti vhoda v kino, sredi promenade, ki je bila od nekdaj cona za pešce, pljuvala skozi zobe na asfalt in strmela čez cesto v zastekleni pano s pisano sliko kavboja in njegove usodne temnolase ljubice v vročem in strastnem objemu, ustnic združenih v poljub in z napisom Dvoboj na soncu nad seboj.