Durian (Durion zibethinus) je v zahodnem svetu skorajda neznan, čeprav mu vsi svetovljanski sladokusci priznavajo nesporni naziv prvega in edinega monarha v kraljestvu sadežev. Drevo je krepko in stasito, saj dosega celo prek trideset metrov višine, pa tudi plodovi so orjaški, kajti pri dvajsetcentimetrskem premeru tehtajo od dva pa tja do pet kilogramov. Njegova prava domovina so sicer džungle zahodne Malezije, a pohlep sladokuscev ga je razširil po vsej jugovzhodni tropski Aziji, največji kultivirani nasadi pa so vzbrsteli predvsem v Vietnamu in na Filipinih. »Duri« je malajska beseda za krepak trn ali morda celo kar za nekakšen stršeč žebelj, s kakršnimi je na gosto prekrita trda, rjavkasto zelena skorjasta lupina. Ko duriani zorijo, bog ne daj hoditi pod njimi ali morda celo poležavati v njih senčnem hladu, saj se lahko primeri, da ti kakšen tak nekajkilski buzdovan trešči direktno dol na kepo. Vendar se durianu, navkljub obilnemu in mogočnemu videzu, godi kot vsem monarhom. Nekateri ga kujejo v tako zlate zvezde, da bi brez vsakega sramu z neznansko slastjo polizali slednjo kapljico njegove sluzi, drugi pa mu z najglobljim gnusom obračajo hrbet in v preziru na tenko pljuvajo skozi zobe, češ da je še slabši kakor navaden drek. Težava je namreč v njegovem vonju. Zaradi zelo hitrega zorenja že na drevesu mnogim sadežem rahlo popoka lupina in vso okolico zapahne težak smrad, ki ga je pravzaprav težko opredeliti. Nekateri strokovnjaki ga enačijo z vonjem tistega oljnatega izločka, s katerim cibetka iz posebne žleze označuje svoje ozemlje in se ji še posebno obilno cedi v obdobju oplodnje. Od tod naj bi izviral tudi latinski naziv drevesa, »durio zibethinus«, ta cibetka (Viverridae zibetha), po kateri nosi ime, pa je neka staromodna zver jugovzhodnih azijskih pragozdov iz rodu lezavtov. Mislim, da taka označba izvrstno zadene značaj te okrutne živalce, nekakšne mešanice med mačko in psom jazbečarjem, košatega lisičjega repa, ki neprestano nekam hinavsko in potuhnjeno lazi, zdaj po visokih drevesnih krošnjah in že hip nato po gostem pritlehnem ščavju, pri tem vtika zašiljeni gobček v vsa ptičja in kačja gnezda, nemilostno mori kuščarje in podgane, ki jih zasači na njihovih večernih sprehodih, vmes pa tja gor do neba smrdi s tistim značilnim vonjem zveri, v katerem se mešajo zadahi mrhovine, jedke rjave scalnice mesojedcev in onega že omenjenega plodilnega moška iz podrepne žleze. Drugi, manj sofisticirani zoprniki duriana ga preprosto enačijo kar s smradom kanalizacije, in to tiste nepretočne iz predmestij Kuala Lumpurja. Nekateri namigujejo na postano in sesirjeno bruhanje pa spet na gnilo čebulo (bržčas se je že vsakomur primerilo, in to je še posebno pogosto prav zadnje čase, ko roba na trgu ni več taka kot nekoč, da je med pripravljanjem, denimo, kakšnega golaža prerezal na videz zdravo čebulo, v notranjščini pa naletel na vodeno sluzast, polprosojno sivozelenkast srček, ki je zaudarjal kot kuga). Pogosti so tudi namigi na sicer znameniti, a toliko obrekovani sir kvargelj. Vendar po lastnih izkušnjah menim, da so to le delne resnice in da bi tisto pravo morali iskati v nekakšnem organskem spoju vseh naštetih. Zato je nekako razumljivo, da ga je v teh državah, kjer imajo z durianom opravka prav vsak dan, prepovedano in celo kaznivo tovoriti v sredstvih javnega prevoza, in če na primer v čistunskem Singapurju v tvojem popotnem brašnu zasačijo ta sadež, te nemudoma in brezobzirno olajšajo kar za sto tamkajšnjih dolarjev. (Pri nas te voznik samoinkasant, če v avtobusu tiho kljuvaš pomfrit in okoli sebe razširjaš topo zapahnjen smrad prežganega žaltavega olja, samo nečastno fukne ven, nazaj na peron.)