Spomnim se, da je bilo nebo rdeče, opiše svoje odraščanje Guy Helminger. Pravi, da ubija in muči svoje junake kratkih zgodb zato, da bi bralci začutili. Mlajši od bratov Helminger – oba veljata za izvirni pisali luksemburške književnosti – je ravno končal svoj zadnji, tretji roman, ki bo izšel verjetno še v letošnjem letu. V njem piše o migrantih, ki so Luksemburg zapuščali, in tistih, ki so tja prihajali. Govori hitro in ima simpatičen smisel za humor. Veliko se smeji, čeprav je svet, ki ga opisuje, neprijeten. V pisanje so ga zvabile pesmi Bertolta Brechta, izdal je številne pesniške zbirke, vmes stregel pivo, polagal asfalt, pisal radijske in gledališke igre ter se potikal po Novi Zelandiji, Vietnamu, Maliju... Zares všeč mu je bilo, ko je neki kritik napisal, da so njegove kratke zgodbe kot mini scenariji filmov Davida Lyncha. Moški hodi po mestu in si predstavlja, kako ženska, ki zaliva rože, pade z balkona, fant na rolkah pa obleži pod avtobusom. Spet drugi junak se zjutraj zbudi in v papirnato vrečko zbere odrezana jezik in nožni palec ter nohte, ki mu ležijo po stanovanju. S kirurško natančnostjo opiše, kako utopijo žensko v zamrznjenem jezeru in kako na lep, sončen dan sprehajalca na travniku nad mestom fant pokonča z britvico.Vaša knjiga kratkih zgodb Rja, ki je prevedena v slovenščino, je del zbirke Euroman. Vtis, ki ga pusti, je, recimo temu, zanimiv.Mislite, da sem nor, kajne?Kaj se vam je zgodilo, da pišete take zgodbe?Vesel sem, da so izbrali to zbirko, kajti naslednja je še veliko hujša. Zanimajo me stvari, ki so zelo globoko v ljudeh. Stvari, ki jih ne vidiš na prvi pogled. Vsi jih imamo. Ne želimo jih pokazati, a ven pridejo v malih gestah, v stvareh, ki jih naredimo. V dvigalu človek, če je sam, vedno pogleda na uro. A če ga vprašaš, koliko je ura, ne bo vedel. Gib, ki naj bi zagotovil dobro počutje, v resnici izraža negotovost. Te male stvari so mi všeč. Gre za obsesije, ki jih imamo, agresivnosti. Človeštvo ni prijazno. Tom Waits je rekel: »The only thing you can say about mankind is nothing kind about man.« (Edina stvar, ki jo lahko poveš o človeški vrsti, je, da ni v njej nič lepega, op.p.). To je to. Mislim, da smo vsi sposobni narediti vse. Če politični režim ljudem dovoli, da naredijo karkoli, bodo ljudje to naredili. Ne bodo imeli strahu ali pomislekov. Ker mislijo, da je to njihova pravica. Ta hoja po robu, ko nekateri celo prestopijo na drugo stran, me fascinira. Se spomnite zgodbe o Bolsnu, ki hodi okoli in ima videnja groznih stvari, ki se ljudem dogajajo... brrrrrr. To me zanima. In to opisujem.Ko vidite nekoga na cesti, se to vprašujete o njem?Pisatelj ves čas opazuje ljudi. In jih opisuje. Ni pomembno, ali nameravajo res početi, kar si mislim na podlagi njihovih malih gest. Razvijem jih v karakterje mojih junakov. To počnem ves čas.Torej ste tudi vi v teh likih?Jaz? Ne. To so liki. Kaj mislite s tem? Če bi bil jaz tam, bi to pomenilo, da bi jaz počel vse te stvari.Vas ne skrbi, da pišete take reči?Ne. Skrbelo bi me, če bi pisal smešne zgodbe. Vsak dan slišimo novice, kaj se dogaja. A na televiziji ti postrežejo le male utrinke. Rečejo, da je ta in ta ubil svojo družino, soseda pa pove: »Joj, bil je tako prijazen fant.« Literatura ponudi več. Lahko obstaneš na točki in si ogledaš, kje si. Gledaš in gledaš in gledaš. Kot v zgodbi Zima. Začne se, kot bi šlo za poročila, a izkaže se, da ne gre le za novico. Pripovedovalec zgodbe se obnaša kot napovedovalec, a kar pove, ni običajno poročilo. Opiše vsak detajl. To boli. To je moč literature. Ampak jaz le reflektiram. To niso stvari, ki bi jih zares želel narediti. Nikogar nočem ubiti. Pripadam pa človeštvu in zato sem prepričan, da bi lahko tudi ubijal. Vsak bi lahko. Ker smo civilizirani, tega ne počnemo. Imamo državo, ki bi nas zaprla v zapor. Če je ne bi bilo, si predstavljam, da bi bilo precej brutalno. Gre za človeštvo ali je to evropska drža do sveta? Američani, denimo, znajo imeti radi junake v svojih filmih.Ampak lažejo.Mi smo boljši, ko vsakega junaka z veseljem uničimo?Bolj smo iskreni. Te obsesije, jeze lahko kontroliramo, ker smo civilizirani. Ko si jezen, rečeš, pomisliš marsikaj. A potem tega ne narediš. Če bi lahko, bi morda to naredil, kdo ve. Če opišemo moškega ali žensko in želimo biti iskreni, ne bi smeli ignorirati tega dela njunega karakterja. Hollywoodska umetnost to ignorira ali pa integrira v sliko le majhen košček, ki ne boli. A življenje ni tako. Že ko se voziš z avtom in pozabiš vključiti smerni kazalec, ko zaviješ, bo voznik za tabo vpil kot jesihar. Četudi se zdi, da ni logične povezave med tem, kar si naredil, in kaj on kriči, da ti bo naredil. To me intrigira.Ampak kaj potem pomeni biti civiliziran? Kričeči voznik to gotovo ni?Je. Ker me ne bo ubil.Ampak Evropejci smo poskušali civilizirati svet. Pa se drugod ljudje ne pobijajo nič več, kot se mi? Seveda so tudi drugi civilizirani. Ampak kaj nas naredi take?Dva elementa sta. Prvič, bolje je za nas, da teh stvari ne naredimo. Če nam ni dovoljeno ubijati, je to dobro za vse. Kot je rekel Hobbes, če ne bi imeli države, bi bili vsi volk drugemu. Zato potrebujemo zakone, ki so drugi element. Ljudje so ugotovili, da je mnogo lažje, če so zakoni in ni vseh teh nevarnosti. Človekove pravice in vse te reči, ki so super, vendarle niso rezultat neskončne ljubezni človeštva, ampak ideje, da lahko na tak način vsi živimo bolje drug z drugim. Morda niti ne gre za racionalen argument. Racionalnost je podaljšana roka občutka, da je tako bolje. Vsi se obnašamo, kot verjamemo, da bo najbolj koristilo nam. Egoisti smo. To je osnova vsega, kar danes razumemo kot velike dosežke. Ne gre za evropsko kulturo ali karkoli drugega. Poglejte Nemce in nacizem – to se je zgodilo v Evropi. Ljudje so delali v koncentracijskih taboriščih, pobijali otroke in se uro pozneje doma igrali s svojimi otroki. Vse se jim je zdelo v redu. Podobno v Ruandi. Po vsem svetu je tako. Če ni zakonov in argumentov, zakaj se stvari ne splača narediti, potem narediš vse. To je bistvo, ki je v vseh nas. Nismo dobri. Dobri moramo biti. To je osnova mnogih mojih zgodb. V drugi zbirki se še bolj osredotočim na to, kako so običajni ljudje ob nekem dogodku vrženi v ravnanja, ki so grozljiva. Opisujem ljudi, ki živijo v paralelnih svetovih. Živijo navzven simpatično življenje, a če bi pogledali čisto od blizu, bi videli, da mislijo in delajo stvari, ki so absolutno strašljive. A tega nihče ne opazi. Tega je veliko okoli nas. Nekateri zbirajo znamke in sreča njihovega življenja je odvisna od njih. Neki moj junak ugrablja pse in jih potem muči. Če preberem to zgodbo, me ljudje vprašajo: »Zakaj ne marate psov?« Vendar ne gre za pse. Sem prav razumela, da ni specifične evropske kulture?Ne, seveda obstajajo kulture. A ne vplivajo na tisto, kar je globoko v nas. Kultura je pomembna. Je civiliziranost, je tisto, zaradi česar nismo volkovi. Zakoni, literatura, slike, način, kako se naučimo obnašati...Kaj nas torej dela Evropejce?Način, kako zatremo hudiča v sebi. Verjetno sicer vi to počnete drugače kot jaz, ker so vas drugače naučili. A v Evropi ljudje odraščajo vse bolj skupaj, vse bližje so si, če primerjamo z Afriko ali Azijo. To bi jaz imenoval kultura. Način, kako ne utonemo v lastnih poplavah.Vas pa zanimajo prav poplave?Da. Če pomislim nase. Sedim pred računalnikom osem ur na dan, popolnoma sam, in to zares ni zanimivo življenje. Pomislim na ljudi, ki hodijo delat v tovarne. To tudi ni izredno zanimivo. Zvečer verjetno gledajo televizijo. Zanimivo postane, ko se zgodijo čudne stvari. Hkrati sem fasciniran in zgrožen, kaj vse smo sposobni narediti kot človeška bitja, da uničimo stvari. Niti pomislimo ne ob tem. Vemo, da je nekaj slabo, a ker prinaša dobiček, to vseeno naredimo. Niti otroci nam niso pomembni. Fascinantno je, da smo tako neumni in kruti hkrati. V Kölnu se je porušil arhiv in uničil stoletja stare zapise, ker gradijo novo podzemno železnico. Varčevali so in stvari niso naredili, tako kot je treba. Najprej se je povesila cerkev, potem strop mestne hiše in zdaj se je zrušil arhiv. Dva človeka sta umrla in vsa zgodovina mesta je uničena. Pa so vedeli, da se bo to zgodilo. In še kar nadaljujejo. O tem je treba pisati. Pokazati, opozoriti na to. Ponuditi drugačen pogled. Vse, kar se je zgodilo ali se dogaja, temelji na egoizmu. Ali napišeš pesem ali rodiš otroka. Cilj je realizirati samega sebe in razširiti svoje življenje čez točko smrti.Veliko tudi potujete. Postanete na potovanjih še bolj Evropejec?Nikoli se ne morem znebiti svojega evropejstva. Kar mi je zares všeč in zaradi česar potujem, je, da bolj nenavadna kot je država, raje jo imam. Ljub mi je občutek, da sem kot kos lesa sredi morja in ne morem videti obale. Ne razumem jezika in preprosto sem... nujno je, da so ljudje prijazni do mene. Drugače ne bi imel možnosti, da preživim. Take situacije imam rad. Vedno bom Evropejec po načinu razmišljanja. Toda ko greš po svetu, se to, kar misliš, da je tako zelo normalno, zamaje. Obrne. Relativizira. V bolnišnici v Evropi je vse belo in čisto. Na stenah ni napisov. V Indiji na stenah bolnišnice piše Ne pljuvajte po tleh. Smeti so v enem kotu, v sobi je sedemdeset ljudi, vonj je grozen. Ne bi hotel ležati tam, a vendar ravno tako uspešno ozdravijo ljudi kot mi. Zaveš se, da morda mi z našo higieno pretiravamo. Poznam intenzivne oddelke za dojenčke, saj je imel moj prvi sin srčno okvaro in smo zato veliko časa prebili v bolnišnici. Enake oddelke sem hotel videti v Indiji. Tam sta bila siamska dvojčka, ki sta se stikala z glavama. Po mojih merilih je bila bolnišnica grozljiva. Ženske so rojevale na temnih hodnikih. A dva dni kasneje so uspešno operirali dvojčka.Ne pravim, da moramo biti kot oni. Tega niti ne želim. A lepo bi bilo, če bi se nekoliko umirili s tem, kaj mi mislimo, da je normalno. Potovanja ti to dajo. Zaveš se, da način, kako počneš stvari, ni nujno najboljši in edini pravi...In v Indiji ste kar šli v bolnišnico in rekli: »Rad bi videl vaš oddelek za intenzivno nego.«Ne. Tja me je povabil Goethejev inštitut. Lahko bi bil le turist. A dogovorjen sem, da o potovanju pišem blog. Zato želim iti po cestah, ki jih ni v Lonely Planetu. Zanima me vsakodnevno življenje, tržnica... Hkrati lahko pridem v prostore, kamor drugače morda ne bi mogel priti. Šel sem tudi na snemanje filma, intervjuval režiserja, si ogledal gledališko igro... V Jemnu je bilo podobno. Tam sem bil del nemške skupnosti in ambasada nam je dnevno pošiljala varnostna sporočila, če se je kje kaj dogajalo. Januarja je bilo veliko protestov zaradi Gaze. V nekem trenutku sem zlorabil opozorilo, ki so ga poslali, in šel prav tja. Potem sem bil povabljen na javno usmrtitev. Tam je bilo deset tisoč ljudi, bili so tudi protestniki iz organizacij za človekove pravice. Na koncu so usmrtitev izvedli, a ni bila javna.Med potovanji ste torej novinar. Uporabite te stvari tudi v svojih knjigah?Med potovanji pišem blog – pisal sem ga v Indiji, Teheranu in Jemnu. Ko se vrnem, pišem za radio in časopise članke. Imam zapiske, a navadno traja vsaj nekaj let, da to prenikne v moje pisanje, ko lik reče: »Želim iti v Jemen.« Moj naslednji roman se bo verjetno dogajal na Irskem, kamor grem pogosto. Ta vmesni čas je dolg. V zadnjem romanu nekdo vseskozi sanja, da bi šel na Novo Zelandijo. Tam sem bil leta 1999. Na začetku sem potoval sam ali z ženo. Veliko. Bil sem v Maliju, Vietnamu... Osem let smo živeli v spopadu civilizacij, zdaj se stvari obračajo z ekonomsko krizo. Do leta 1989 je bilo dobro-zlo na osi Amerika-Sovjetska zveza. Kako izgleda vaš svet?Tu v resnici ne vidim vprašanja. Svet tak je. Razumeš lahko stvari, ki se dogajajo. Ampak meje, zidovi, ki jih gradimo, so fizični. Obstajajo tudi zares?Ljudje smo egoistični. Od sveta želimo imeti najboljše. To ne pomeni najboljše v duhu človekovih pravic, ampak najboljše zase. Živimo osemdeset let in hočemo vse. Rad imam punk muziko. Sex Pistols so nekoč peli »I take everything and then also the rest« (Vzamem vse in potem še, kar ostane, op.p.). Tako se ljudje obnašamo. Zakaj preganjamo migrante, ko pa potrebujemo njihovo pomoč? Ker vemo, da bo, če vse spustimo k nam v Evropo, življenjski standard padel in ljudje bodo postali jezni. Če Nemci ne bi verjeli, da jim EU koristi, ne bi bili člani. Vlade, skupnosti so zgrajene iz ljudi. Če ljudje delujemo, kot je najbolje za nas, delujejo tako tudi skupnosti. Tako se organizira naš svet. Za Darfur ni nikomur mar. Ker je predaleč.Ampak ali so to ljudje ali politika, o čemer govorite?Seveda gre za politiko, a če bi ljudje, ki volijo politike, v resnici želeli nekatere reči, potem bi do njih prišlo. V zahodnih demokracijah volimo na štiri leta. Potem smo štiri leta brez glasu, ker ga imajo politiki. A vseeno, če je ljudem nekaj pomembno, do tega pride. Poglejte Zelene v Nemčiji. Varstvo okolja je bilo ljudem v osemdesetih pomembno in zato so postali močna stranka. Večina nas da denar Amnesty International, nakar nas stvar ne zanima več. Imamo dober občutek, da smo nekaj naredili, in verjamemo, da je to dovolj.Kako se je oblikovala vaša identiteta? Ste Luksemburžan ali Nemec? Kako je bilo odraščati v tako majhni državi?Najprej sem nomad. Hodim okoli in ni mi pomembno, kje živim. Prvih dvajset let sem preživel v Luksemburgu. Korenine, ki so pognale tam, ostanejo. Jezik, obnašanje... A zadnjih 26 let živim v Nemčiji. Sem mešanica obojega. Ali sem luksemburški pisatelj? Da, ker imam luksemburški potni list. Ljudje pogosto mislijo, da tam ni kulture, ker gre za tako majhno državo. A je. Vse je tam. Morda nismo tako slavni, a imamo vse. Vaš brat je deset let starejši in prav tako velja za enega najboljših luksemburških piscev. Vam je bil vzor? Cilj, ki ste ga hoteli doseči in preseči?Ni bilo pritiska, naj bom tak kot on. Deset let je veliko. Pri osemnajstih je šel od doma na univerzo. Jaz sem odraščal s sestro, ki je bila devet let starejša. Ona je z mano hodila na igrišče, pa ni literatinja.Torej ne gre kriviti vaših staršev, da sta oba sinova uspešna pisca?Ne, mislim, da ne. Oče je delal v železarski industriji. Ko sem bil majhen, je bilo nebo vedno rdeče zaradi ognja, ki je bruhal iz dimnikov. Moja mama mi je kazala, kako dežujejo prah in ostružki. Nista bila neizobražena, a bila sta brez gimnazije in univerze. Mama je bila doma. Nista nam brala knjig, ko smo bili majhni. Ne vem, kaj se je zgodilo mojemu bratu, a imel je 16 let, ko je napisal svojo prvo gledališko igro, ki so jo uprizorili na gimnaziji. Zame so bile knjige nočna mora vse do sedemnajstega leta. Sovražil sem jih. Potem mi je nekega dne prišla v roke Brechtova poezija in bil sem popolnoma fasciniran. Prepričan sem bil, da bi bil lahko tudi jaz sijajen pesnik in pisatelj. Začel sem pisati pesmi, ki so bile sprva predvsem imitacije. Prepričan sem bil, da bom naredil revolucijo v literaturi. Ko si mlad, imaš te nore ideje. Moj brat je bil tedaj že daleč stran, tako da nismo bili zares v stiku. Ni bilo mejlov... Srečevali smo se doma, a ne prav pogosto, saj je bilo stanovanje mojih staršev zelo majhno. Doma nismo imeli knjig. Nekaj jih je kupil moj brat, ko je bil v srednji šoli. Tiste sem našel pri sedemnajstih. Ne vem. Morda je bil njegov vpliv prisoten, saj je bil že poznan v Luksemburgu, ni pa bilo to racionalno. Potem ste bili še igralec, barman... tako ste zaslužili denar?Da. Hotel sem študirati literaturo, da bi imel čas za prebiranje vseh pisateljev, ki so pisali pred mano. To sem naredil. Kajti če ne bereš, ne moreš dobro pisati. Leta 1985, ko sem končal študij, sem hotel delati še doktorat, a moral sem tudi zaslužiti denar. Zato sem začel delati v punk baru, kjer sem že prej prebil veliko časa. Nikoli se nisem vrnil na univerzo. Nadaljeval sem s pisanjem, delal vmes v gledališču... Moj prvi roman se dogaja v baru, kjer sem delal, in govori samo o seksu in alkoholu. Toliko sem pil, da sem se grozno zredil, in končno sem se zavedel, da moram s tem nehati. Nekdo me je vprašal, ali bi bil pomočnik režije na televiziji. Prej sem polagal tudi asfalt. Nikoli nisem delal polni delovni čas, saj sem vedno, ko sem si nabral dovolj denarja, odšel na potovanje. Ves čas pa sem vedel, da hočem živeti od pisanja. Zakaj je bilo to tako fascinantno?Ne vem. Pisanje je kot droga. Še danes trdim, da so imeli največji vpliv name pesniki. Pri njih sem se naučil pisati. A če pišem prozo, ne morem pisati hkrati igre ali poezije. Gre za popolnoma drugačno pisanje. V nemščini in evropskih jezikih pišejo tudi iraški, iranski, turški pisatelji. Kdo je danes evropski pisatelj?Ti pisci z drugačnimi ozadji so velikanska obogatitev za evropsko literaturo in umetnost. Ponudijo nove poglede. Tudi če že vse življenje živijo v Evropi, slišijo druge zgodbe, njihovi starši jim pokažejo druge reči. To vidim pri svojem prijatelju iz Irana. Je musliman, po drugi strani pa čisti Nemec. A njegovi starši so mu povedali toliko reči o Iranu, da je ta vedno z njim. Mnogo lažje vključi neevropske elemente v svoje knjige. Tu se kaže globalizacija. Kajti globalizacija ne pomeni le to, da imamo vsepovsod vse. Pomembno je tudi, da veš, kaj imaš, in lahko to pokažeš drugim. Lani smo se na gledališkem festivalu, kjer sem srečal tudi Dušana Jovanovića, pogovarjali, koliko svoje lastne države potrebuje literarno delo, da je lahko univerzalno. To je pomembno. Ne gre le za mešanico in da je vse enako. Pomembna je možnost, da si nečemu podoben, a da hkrati obdržiš tisto, kar misliš, da ustvarja tvojo identiteto. Identiteta vedno pomeni, da si drugačen od drugih. To mora ostati. To dela ljudi in dežele zanimive. V Jemen ne grem, da bi tam videl stvari, ki jih imam doma. V umetnosti je vpliv drugih, ki ti izrisujejo drugačnost, še posebno dragocen. Imamo tisočletja stare tradicionalne umetnosti. Nekateri pravijo, da je že vse povedano. To ni res. Še veliko držav nisem videl, vsaka pa vpliva name in me spremeni. Pri arabski poeziji so besede še vedno same po sebi predmeti. Če rečeš drevo, imaš drevo. Tega v evropski literaturi nimamo več. Povezava med besedo in objektom se je pri nas zlomila. Mi znamo ustvariti vez le med stvarjo in jezikom, ki opiše stvar in prinese nove ideje. Trdimo, da je jezik sam zase. Premišljeval sem, kako je mogoče verjeti v besede. Jim dati moč in vez na konkreten predmet. Sam sem moral postati že nekaj starejši, da me je začel zanimati Luksemburg in sem v zadnjem romanu pisal o njegovi zgodovini tik pred osamosvojitvijo. Moramo se soočiti drug z drugim. Spopad civilizacij je absolutno napačen pristop, če pomeni ti ali jaz. Če pa spopad pomeni, da te nekaj zanima in se moraš nujno s tem soočiti, je to povsem nekaj drugega. A lažje je seveda biti ignorant. Težka stvar pri življenju je, da imaš včasih le vprašanja. Ni odgovorov. S tem, da ne boš našel odgovora, se moraš naučiti živeti. Imaš le nasprotja, ki vztrajajo. Morda se bodo nekoč srečala. Ali pa ne. Lahko poveste kaj več o tem, da so se vezi besed s predmeti zlomile?Verjetno bi lahko to povezali s tem, da stvari, ki te vseskozi obkrožajo, izgubijo barve, formo, posebnost. Če opišem sončni zahod, je to za nas kič. Ne znamo več. V arabski literaturi pa še vedo, kako to narediti prav. Ali se preprosto ne bojijo kiča ali pa ne mislijo, da je to kič. Besede imajo še vedno vez na konkretne stvari. Mi smo ujeti v opise. Opisi in stil so tako pomembni, da če nekaj ni izvirno, se nam zdi brezveze in slabo. Stvari so še vedno lepe, ampak ne pomenijo nič, nimajo več čarobnosti same zase. Zato uporabljamo metafore. V Evropi delamo z jezikom, ga lomimo, preustvarjamo. Šele s tem nekaj postane zanimivo. Moja poezija se je pogosto ukvarjala z jezikom samim, kako ga uporabljamo. V Jemnu uporabijo pesem, da povedo nekaj lepega. S poezijo ne želijo reflektirati jezika samega. Sam ne bi nikoli napisal pesmi, le da bi z njo povedal nekaj lepega. Uporabil bi lepoto, da bi pokazal, kaj lahko narediš z jezikom. So tako besede izgubile tudi politični naboj?O politiki lahko pišeš v člankih, ne v poeziji. Ali pa to narediš na drugačen način. Manj neposredno. Pri kratki zgodbi Zima bi lahko napisal zgodbo, kot da gre za resnično poročilo na televiziji. Kar sem naredil, je očitno drugače. In v tem se skriva tudi kritika medijev. A tega ne bi nikoli naredil neposredno. Prebrati moraš med vrsticami, povleči povezave. Česar mnogo ljudi verjetno ne bo naredilo. Lahko si seveda neposreden. A ne na moj, evropski način.Ampak ta evropski način je torej nedostopen ljudem in skrit sam v sebi?Ne nujno. Ljudje ne potrebujejo mene, da jim povem, da je televizija slaba. To vedo. Morda ne vedo, kaj natančno jo dela slabo. To lahko pokažem jaz. Sedijo lahko pred televizijo, slišijo, da je nekdo nekoga utopil v zamrznjenem jezeru, gredo do hladilnika in popijejo mrzlo pivo. Naslednji dan, če preberejo mojo zgodbo, zelo verjetno ne bodo šli do hladilnika po mrzlo pivo. Videli bodo razliko. Vedeli bodo, kaj pomeni, če nekdo nekoga utopi. Kar se je zgodilo besedam in vsakdanjim stvarem, na katere pozabimo, se je zgodilo tudi zločinom. Ne zabolijo več. Rečeš: »Oh, groza, tristo ljudi je mrtvih!« In greš naprej. pomnim se, da je bilo nebo rdeče, opiše svoje odraščanje Guy Helminger. Pravi, da ubija in muči svoje junake kratkih zgodb zato, da bi bralci začutili. Mlajši od bratov Helminger – oba veljata za izvirni pisali luksemburške književnosti – je ravno končal svoj zadnji, tretji roman, ki bo izšel verjetno še v letošnjem letu. V njem piše o migrantih, ki so Luksemburg zapuščali, in tistih, ki so tja prihajali.