Le pljuvajte, bratje! Nenadno in za zdaj še nepojasnjeno izginotje pljuvalnikov iz tukajšnjega javnega življenja pa seveda ni izkoreninilo tudi samega pljuvanja, prej nasprotno – starejšim generacijam (predvsem) moških, ki v pljuvanju vidijo nekakšen očiščevalni, zdravilni obred, ki ga je mogoče opravljati tudi v javnosti, ne da bi bontonu delal hudo silo, so se množično pridružili mladeniči, fantje in smrkavčki, ki s pljuvanjem, se zdi, dokazujejo svojo mlado moško moč. Pred osnovnimi in še posebej srednjimi šolami, pa ne samo bežigrajsko strokovno, ki ji ljubkovalno rečejo Teksas – razlogov bržkone ni treba omenjati – lahko sredi belega dne opazujete gruče glasnih fantalinov, ki postavajo na pločniku, kadijo in pljuvajo po tleh. Včasih je videti, da tekmujejo, čigav pljunek bo obilnejši in mastnejši, spet drugič kaže, da skušajo ugotoviti, kateri pljune dlje. Nekateri radi pljuvajo sami, drugim je bolj všeč, če to počno v skupini, vsi pa uživajo, če so zraven tudi priče, še bolj, če te priče njihovo početje moti. »Pacek,« je mulčku, ki ji je pljunil naravnost pred noge, in ni bilo to še nič, ker je za povrh še krasno rignil in izpustil sočen prdec, rekla stara gospa, ki jo je ubirala po Vegovi. Mali je prav zažarel in za nameček spustil še ploho kletvic – kaj vse, poglejte, morajo storiti nekateri mladi ljudje, da vendarle pritegnejo pozornost odraslih!