Tako je govoril Mate Parlov, svetovni boksarski prvak, magister ekonomije, natakar v lastnem kafiču in junak našega otroštva: decembra lani nam je za šankom svojega bara v Pulju, v prastari usnjeni jakni, s svojo še vedno veliko in močno levico z zlatim pečatnim prstanom – prav tisto, s katero je pred tridesetimi leti v Milanu podrl na tla Miguela Angela Cuella – natočil viski in začel pripovedovati verze pesmi »Človek poje po vojni« velikega srbskega pesnika Dušana Vasiljeva: Tudi jaz v tem kalnemmorju razvrata in blatane iščem plena:Oh, jaz si želim zraka! In mleka!In srebrne jutranje rose!Spoznal sem Mateja Parlova, a ga nisem poznal. Z njim sem se pogovarjal trikrat v življenju. To niso bila tista srečanja, ki človeku spremenijo življenje, temveč majhni, lepi trenutki, ki te bogatijo in plemenitijo, kot človeka bogati mimogrede uzrta slika ali prebrana pesem. Seveda nisva govorila o boksu: to je bila zanj že davno končana zgodba. Od vseh svojih uspehov je priznaval samo olimpijsko zlato iz Münchna leta 1972. Poznejša profesionalna kariera in zvezdniška slava sta bili zanj le posel, cirkus, nekaj, na kar ni bil ponosen, »vojna« iz pesmi Dušana Vasiljeva:Smejal sem se, ko sem bil v krvi do kolen,in nisem vprašal: zakaj?Brata sem imenoval zakleti sovražnikin vriskal sem, ko smo v mraku hiteli naprej,naj gre k vragu in Bog in človek in rov! Če je kdaj obstajal človek, ki je imel pravico na glas govoriti te verze, je bil to Mate Parlov. Kajti on je bil v »rovu« in izšel iz njega kot heroj. A vse, kar je za svoje »vojne zasluge« zahteval in dobil, je bil ta zanikrni kafič v Pulju, ki je še danes tak, kot je bil pred tridesetimi leti, ko ga je odprl. Največji ljudje so tisti, ki se merijo po malih ljudeh; prav tak je bil Mate in zato je bil največji. Ne zato, ker je bil evropski, svetovni in olimpijski šampion, temveč zato, ker si ni dovolil, da bi bil kot tak mera manjšim od sebe. To pa je težko, najtežje, kadar ni nikogar, od katerega bi bil manjši. Mnogo velikih je zaradi tega padlo, a ne tudi Mate, največji. Ki pravi: »Bil sem prvak sveta – kako bi bil jaz lahko nacionalist?«Iz časa, ko je bil ikona na naših oltarjih, je Mate shranil samo kak pokal, ki je, poln prahu in porumenel od tobaka, stal na stenah njegovega bara. To niso bili oholi spomeniki slave, le Matejevi osebni spominki, opozorila na steni, podobna tistim starim kavarniškim napisom »Prosimo, ne pljuvajte po tleh« ali »Pozor, stopnica!«. Matejevi pokali so izpričevali opomin enega njegovih najljubših pesnikov Antuna Branka Šimića – »Človek, pazi, da ne stopaš majhen pod zvezdami!« On, velik pod zvezdami in dostojanstven med njimi, pa stoji za šankom, natoči še en viski in nadaljuje: Do včeraj sem pokorno sklanjal glavoin besno ljubil sram.Do včeraj nisem poznal svoje usode –danes jo poznam. Tudi Mate jo je poznal. Imel je družino, nekaj prijateljev, svoj kafič, stari mercedes in svojo poezijo. Več mu ni bilo treba. Ne gre za to, da mu ni bilo treba veliko: Mate je glavni junak tistega pregovora, ki pravi, da ni srečen človek tisti, ki ima vse, kar potrebuje, temveč tisti, ki potrebuje vse, kar ima. Za to spoznanje je moral Mate po svetovnih ringih »gaziti po krvi do kolen«, medtem ko je bilo nam dovolj že popiti viski za njegovim šankom. Oh, jaz sem ta Človek! Človek!Ni mi žal, da sem gazil po krvi do kolenin preživel rdeča leta klanja,zaradi tega svetega spoznanja,ki mi prineslo je propad.Mate Parlov je ostal na nogah do konca zadnje runde. Kajti pravi šampioni padajo samo v ringu. Zato me je njegova smrt pretresla. Eno je, ko odide junak kolektivnega spomina, eden tistih, za katere mislimo, da smrt zanje ne velja. To, kar sem občutil, ko sem v torek izvedel, da je Mate Parlov umrl, je bila tiha senca žalosti, primerna veličini njegove junaške, skromne majhnosti, otožnost, ki jo občutite, ko ugasne lep dan, ali vas z njo navdahne datum, ki je bil v nekih slavnih časih zgodovinski, danes pa je samo še lep in neponovljiv.Za nas z druge strani njegovega šanka je ta smrt prišla kot opozorilo, in kot to v življenju pač nanese, nekaj dni pred olimpijskimi igrami v Pekingu. Glasnega trušča sveta pred velikim, sponzoriranim cirkusom denarja, slave in marketinga Mate ni slišal. Obrnjen k svojim gostom, sosedom, prijateljem, lokalnim puljskim pijancem, naključnim obiskovalcem in romarjem iz skupne preteklosti Mate Parlov tudi danes stoji za šankom, časti zadnjo rundo viskija in pravi:Jaz ne iščem plena –oh, dajte mi samo še pest zrakain malo srebrne, jutranje rose –drugo vam na čast!ako je govoril Mate Parlov, svetovni boksarski prvak, magister ekonomije, natakar v lastnem kafiču in junak našega otroštva: decembra lani nam je za šankom svojega bara v Pulju, v prastari usnjeni jakni, s svojo še vedno veliko in močno levico z zlatim pečatnim prstanom – prav tisto, s katero je pred tridesetimi leti v Milanu podrl na tla Miguela Angela Cuella – natočil viski in začel pripovedovati verze pesmi »Človek poje po vojni« velikega srbskega pesnika Dušana Vasiljeva: