Kje? Kjer koli. Kako se pojavi? Kdo mu da ime? Kdo ga jemlje za normo in zakaj se ta mnogokrat, kot opažam, moti? Ne vem. Se pa sprašujem in o tem veliko razmišljam. Pri vedah in znanostih, na katere se le laično oziroma pollaično spoznam, težko rečem zagotovo, pa tudi tam hitro spoznam, da je razlogov za zmoto, ki nastaja iz nabiranja napačnih podatkov in konstantnih pritokov t. i. strokovnjakov na raznoraznih področjih, ogromno. Primer: prejšnji teden sem dobil v roke novo biografijo W. A. Mozarta, skladatelja, s katerim se ukvarjam že od tistih časov, ko sem ves plašen prvič zasedel šolsko klop v osnovni šoli Brežice, neusmiljeno mlatil sošolce, sladko lasal sošolke, pljuval po tleh, razbijal šipe, preprodajal rabljene žvečilne, kradel šestila, lagal čistilkam, risal ude na klopi, vtikal petarde v ravnateljičino izpušno cev, se pasel na zelenici, hladno ozmerjal učiteljice in komaj čakal, da je bila ura 9.40, ko sta dežurna odšla po malico, da sem se lahko nažrl sira zdenka, suhega kruha in vse skupaj poplaknil s »čajem« dvomljivega okusa. Popravek: brez okusa … (dve uri nezapisane retrospektive in mnogo prezgodnje nostalgičnosti …) Po prebiranju te biografije me obdajajo dokaj različni občutki. Prvi občutek me razjezi, ker si mislim, da avtor biografije ne pozna nje nosilca, pa čeprav je bil natovorjen z nalogo, da o njem napiše knjigo. Potem se tolažim, da je verjetno poenostavil material in ga tako približal nezahtevnim bralcem. Nato si pravim: »Pa zakaj nezahtevni bralec bere 300 strani dolgo strokovno knjigo?« Potem sem žalosten. Tudi zato, ker vem, da o Mozartu obstaja film, ki ga predstavlja kot popolnoma fiktiven lik, ki ni nikoli obstajal, veliko ljudi pa ga jemlje za kanon. Kdo ali kaj je potem avtoriteta na področju življenja, lika in dela W. A. Mozarta, na primer? Je to človek, ki obožuje romanticistično idealiziranje tega velikega uma iz preteklosti in o njem napiše roman, ki zelo saharitično poudarja njegov genij in trpljenje na poti v Prago, ali pa je to morda človek, ki se je vprašal, kaj pomenijo zaratustrske uganke in modrosti, ki jih je Mozart neki večer proti koncu 1780., našemljen v orientalskega filozofa, na maškaradi delil po dvorcu Schönbrunn? Obe knjigi najdemo v lokalni knjigarni (razen če živimo visoko v gorah) in nihče nam ne pove, katero izbrati, če si želimo o tem skladatelju izvedeti kar največ. Je to zdaj sploh pomembno? Meni je. Živimo pa v času, ko se posamezniki, bodisi uveljavljena imena ali pa sveži obrazi, idealizirajo ali očrnijo s petka na soboto. V ponedeljek pridejo v službo kot geniji ali kot izdajalci. Pretok informacij je očitno prevelik in informacij je očitno preveč, da bi akumulirano ustvarjale objektivno podobo o osebku, čigar lastnosti so kot narejene za pretiravanje in po 250 letih že spadajo k pridevniku polbožanski. Razlog za moje nezadovoljstvo je najbrž zdaj jasen. Drži pa tudi, da tega problema sploh ne bi imel, če ne bi imel venomer goreče želje pridobiti absolutno podobo absolutnega Mozarta, ki me je stala desetine knjig, stotine CD-jev in dioptrije 0.5 in 0.75 minus, prinesla pa mi je kvečjemu spoznanje, da je danes takšne vrste iskanje življenjski projekt izredno občutljive narave in pametne selektivnosti virov, za katerega se na koncu izkaže, da je bil več vreden kot cilj sam. Moj Mozartov kanon se zdaj razlikuje od splošnega, in če izvzamemo njegovo ime, vidimo, da verjetno sploh ne gre za isti osebi. Sem bil tako izbirčen pri podatkih, ki sem jih z leti zbiral? Sploh ne. Imel sem časa na pretek in premlel prav vse. Zakaj se potem moj kanon razlikuje od splošnega? Verjetno gre za vzorce. Vzorce, ki jih sestavljajo podatki zanesljivih in avtentičnih virov, kot so pisma, dokumenti itd., v nasprotju z vzorci ustnega izročila starodavnih čenč, ki so nesmrtne. Pri njih gre (preverjeno) največkrat za podatke, ki šokirajo in čudijo in vedno tlijo v zanimanju manj zahtevnih ljudi, v očeh drugih pa hitro zvodenijo. Kolektivna podoba, v našem primeru Mozarta, je na žalost rezultat veliko premalo objektivnosti in premalo sproščenosti v pričakovanju »človeškosti « v tem čudežu, ki ga je (danes stoodstotno preverjeno) zmontiral sam bog in poslal na zemljo, da razveseljuje ljudi vseh ras, višin in tež, potem pa ga veliko prezgodaj spet poklical k sebi. Nihče si ne more predstavljati, da je Mozart imel par rok in par nog, glavo, skupaj z očmi in nosom, in morda tudi svoje lase. To enostavno ne gre. Ali obstaja kanon, ki bo ljudem pomagal in jih usmerjal v pravo stran, ko bodo o določeni stvari iskali material, ki velja za kanon? Ne bluzi, Godler, je pa lepa misel za na konec.