Še več: tega, da jih je Hvalica skupil s časopisom, se drži svojevrstna simbolika, saj se vsaj doslej proti njegovim verbalnim izpadom ni bilo mogoče učinkovito boriti ne z močjo argumenta, niti se pred njegovimi žalitvami ni bilo mogoče zaščititi na sodišču. Da z zgledi ne bomo posegali predaleč nazaj, se spomnimo le tega, kako je možak pred mesecem na dolgo in široko razpredal o "aferi Žibret", češ, pri dodeljevanju podizvajalskih del pri obnovi šolskih poslopij se dogaja "čisti kriminal", in pri tem z imenom in priimkom imenoval osebo, ki naj bi bila za to odgovorna - ko pa je prizadeti proti njemu vložil odškodninsko tožbo zaradi povzročenih duševnih bolečin, okrnitve časti in dobrega imena, je Hvalica izjavil, da se bo skliceval na poslansko imuniteto, namesto da bi svoje obtožbe dokazal in stal za svojimi besedami in dejanji. S čimer je dokazal, da imunitete ne razume zgolj kot instrument, ki poslance ščiti pred tem, da bi oblastniki s kazenskim pregonom lahko utišali vse, ki bi se lotevali njihovih morebitnih zlorab: on se obnaša, kot da je poslanska imuniteta nekaj, kar mu daje neomejen mandat za to, da lahko neomejeno pljuva po ljudeh, ki mu niso všeč, saj je prepričan, da mu nihče nič ne more in da žrtvam njegove verbalne torture ustava in zakoni ne nudijo nikakršne zaščite.