Res ne vem, zakaj je to tako. Ampak je. In ravno zato je tako lepo. Tako preprosto. Naravno. Včasih spoznam ljudi, ki so mi takoj všeč. So simpatični. In prijetni. Ko si sežemo v roke, Piše: začnemo govoriti. In Alenka Mirt Iskra klepetamo o vsem možnem in se zabavamo, posebej z ženskami lahko takoj govorimo o osebnih rečeh, porodih, vzgoji, boleznih. Takoj si lahko izrečemo nekaj pomembnih reči, nekaj misli, ki jih ne delimo z vsakim. Ampak to se zgodi, ko srečaš takšne ljudi. Ni ti treba gledati na vsako besedo, ni ti treba biti ves čas paziti lase, obleko in na strog bonton. Lahko se imaš samo prijetno. Ne vem ali je to zato, ker so mi podobni ali ker sem že toliko stara, da sem lahko bolj sproščena. Da se ne sekiram več toliko in se ne trudim na vse pretege, da bi ugajala. To, da dobiš priznanje drugih, je velika reč. Da te opazijo, se jim zdiš zanimiv in da o tebi vedo povedati kaj lepega. To, v tem blazno vrtečem se svetu veliko pomeni. Da si nekdo, da imaš ime, da delaš kaj predanega in impresivnega. Tako smo si naredili. Da si segamo v roke in kujemo načrte za posel in se nasmihamo preko mize, ker nikoli ne veš, kdo je kdo in kdo bi ti lahko prišel kdaj prav. Ah, meni se tega ne da. Ne vem, če se mi je sploh kdaj. Nisem iz tega testa. Meni se zdi, da lahko človeka spoznaš po tem, kako dela, kako se obnaša do drugih okoli sebe in kakšno energijo oddaja. Kako ga začutiš, kaj ti sporoča in kaj ima v življenju rad. Z navezovanejm stikov res nimam težav. Zelo sem komunikativna in kar dobro se znajdem v družbi. Rada klepetam in rada poslušam, kaj mi imajo sogovorniki za povedati. Tako lahko večer na kakšni zabavi presedim v klepetu in grem domov polna vtisov in misli, ki sem jih slišala, pa zgodbe, ki mi ostanejo v spominu in katerih vlečem vzporednice s svojim življenjem. Rada imam zgodbe. In ljudi, ki jih pripovedujejo. Predvsem pa se mi zdi, da je ključ, ki odpira vrata poznanstev in prijetnih druženj v tem, da si pošten. Da ne blefiraš. Da poveš tisto, kar se ti res zdi. Pred leti sem spoznala predstavnico nekega podjetja za stike z javnostmi in v hipu sva si bili simpatični. Zelo uspešno sva izpeljali kar nekaj projektov in naredili dobro stvar za otroke. Ne slišiva se pogosto, ko pa se, je tako, kot da sva v stiku vsak dan. Takoj se dogovoriva, kar je treba in nikoli ne komplicirava. V skupnem projektu sva združili veliko ljudi, ki so prepričani, da je akcija tako uspešna tudi zaradi najine energije. Nekaj let prej pa sem spoznala žensko, s katero sem odpotovala v Benetke na neki kongres. Ko sva spili prvo kavo, sva se začeli tikati, si povedali kar nekaj osebnih reči in odlično sodelovali vsa leta. Prejšnji teden sem jo spet srečala, po treh letih. Objeli sva se in hitro obnovili, kako je kaj s katero. Ravno ko sem sedla k pisanju te kolumne, me je poklicala, da ima zame češnje iz vrta njene mame v Prekmurju. Ves čas pisanja jih jem in pljuvam pečke v posodo. Razmišljam o vseh teh ljudeh, ki so v mojem življenju, pa ne vem, kdaj imajo rojstni dan. Ne vem, kako so odraščali in ne vem, kam so namenjeni. Se pa nanje lahko zanesem. Lahko jih povem, da se mi kaj ni zdelo prav in vem, da bo še vedno vse v redu. Vem, da me ne bodo prenesli okoli. Kot oni, v to sem prepričana vedo, da so pri meni varni. Zdi se mi prav, da grem med ljudi takšna, kot se doživljam sama. Da sporočam in odzvanjam energijo, ki diši po meni. Ki ni prenapihnjena slika, ki leze iz okvirja. Ne ljubi se mi drugače. Ker sem sebi ljuba ravno toliko, kot sem ljuba drugim.