Po dolgih dneh potovanja se ji je to zazdelo kakor beračenje za življenje, kakor najhujša oblika samote, in ukleščenost med podobe še hujša od ukleščenosti stalnega bivanja in vsakdana. Ponoči ni mogla spati; bilo ji je vroče in hkrati jo je zeblo, nespečnost ji je očistila misli in postala je nekoliko otopela. Želela si je domov; podlegla je naveličanosti nad podobami, kakor se to dogodi vsem potnikom čez čas. V njeni zavesti so že rasli domači dnevi, plavi, zeleni, neizmerno dolgočasni in hkrati edini pravi. Otoka, na katerem se je ustavila, sploh ni več videla. Ni videla neskončnih oljčnih nasadov in jesenskega dežja nad kamnitimi hribi, v katerem so se pasle koze. Sopotniki so izgorevali v popotniškem veselju; ponoči so plesali v klubih in ploskali plesalkam na mizi, vrteli so se v divjem ritmu dni, kramljali z domačini, ki so sedeli na klopcah ob poti in z nogami risali kroge v prah. Ona pa je večino dni prespala. Gledala je skoz okno na kamnita pobočja in starca, ki je krehal v spodnjem nadstropju. Preoblačila si je obleke in se gledala v ogledalo. Na stene je sonce risalo velike sence. Vozila se je z avtom skoz veter in gledala cerkvene zvonike. Bili so kakor kitajske pagode. Brala je le malo in zjutraj se ni mogla prebuditi iz pijanega živžava sanjskih misli. Pomislila je, kako je berač osmislil njeno bivanje v Jeruzalemu, kako je dal tona vsem slikam, katerih se je nahlastala. Jedla je pistacije in pljuvala pečke v koš. Razmišljala je brezkrajno. Sredozemski dnevi so padali v jesen. Tudi njena notranjost je bila jesenska. Nobeni ognji ji niso bili zlizali žalosti in bilo ji je žal za vsem. V takšnem stanju je spet zapadla v neskončnost spominjanja. Nekega dne je počakala, da so sopotniki odšli na kopanje; pretvarjala se je, da spi. Nato je vstala ter si nadela obleke. Pripravila si je prtljago in pustila denar na kuhinjski mizi, na katerem je plosko ležal nož. Dolgo ga je gledala, gledala je po kuhinji in skoz okno, pod katerim je ležal svet. Toplota dneva je blago valovila. Po stolih so bile obešene obleke. Zapahnila je vrata za sabo in ni postala niti za hip. Šla je do pristanišča, da bi počakala prvo ladjo. Sedela je na klopci, zamazani od katrana, in v rokah mečkala karto. Na drugi strani ulice so sedeli trije berači. Jedli so kruh in pili vodo. Gledala je vanje. Nobeden od njih ni bil pravi.