Na Pokljuki sem jih postavil na smuči in potrudili so se po svojih najboljših močeh. Prvi je po petnajst metrih nerodno klecnil, se udaril v koleno in dal vedeti, da raje ne bi več. Drugi, bolj vihrav, se je silovito zagnal, a se je po petdesetih metrih ustavil s čudnim občutkom, da bo pljuval kri. Ostala dva sta se zato raje odločila za sankanje, ki pa se je končalo enako hitro. Če se hočeš sankati po bregu navzdol, se moraš nanj povzpeti. Ob prvem vzpenjanju so se ravninski geni v njunih telesih silovito uprli in res ne gre, da bi jih človek dodatno dražil.