Med enim naslednjih postankov mi je Neja povedala, s kom sedi spredaj v kabini. Tri ženske se poleg nje in voznika še stiskajo na ozki klopi, čemur se v teh krajih reče nadstandard in se dobi za doplačilo. Dve govorita angleško, veliko je izvedela od njiju. Le starka je ves čas tiho, vso vožnjo kašlja in pljuva kri v umazano rjuho. Turkana je, menda žena enega od vaških poglavarjev in v Marsabit gre v bolnico. Druga je učiteljica srednjih let, ki sva jo nekajkrat že srečala v prahu Lojangalanija. Vrača se v službo nekje v hribih gor proti etiopski meji. Če bo imela srečo in bo v Kargiju kmalu dobila kamion, je pred njo le še en dan vožnje. Drugače je pa Volfgangova punca, se je pohvalila – sta spoznala Volfganga, Nemca iz hotela na robu vasi? Seveda sva ga, šla sva na mrzlo pijačo v njegov lodge. Nedelja zjutraj je bila in Volfgang je že pil lokalno žganico, pomešano z vodo. Ob nogah mu je ždel nemški ovčar in njegov lulek je bil debel za tri klobase. Menda ga je pičila kobra, ravno tja, reveža. A psi se izvlečejo – le kaj pretirano zadovoljen ni bil videti. Volfgang prav tako ne.