Kamen, ki ga je Miha vrgel v ozko odprtino na dnu brezna, se ni zakotalil po skalah, niti ni pljusknil v vodo. Tisto, kar je bilo slišati iz globine, je bilo nekje vmes. Udaril je zamolklo, v blato, kot bi ga zabrisal v lonec z marmelado. Stlačil sem se skozi odprtino in se spustil za kamnom v novo, kratko brezno. Nekaj metrov niže sem že sestopil na blatno drčo. Škornji so se mi pogreznili do gležnjev, da sem obstal na strmini, prilepljen kot ptica na »limanici«. Mukoma sem se odtrgal od živega blata in legel nanj. Naprej je šlo lahko. Zdrknil sem po blatnem kanjonu kot po toboganu. Ustavil sem se šele tik pred malim smaragdnim jezercem. Blatne kepe, ki jih je sprožilo moje drsenje, so se med kotaljenjem večale kot snežene na zimskem bregu, me prehitele in veselo poskakovale v lužo. V čisti vodi so za sabo pustile motne rjave zavese. Prej kot v minuti je postalo jezerce motno rjave barve.