"Čeprav Karitas tedaj še ni bila uradno z zakonom ustanovljena, se je začelo z ramo ob rami pomagati poplavljencem. Val beguncev, ki je kmalu zatem pljusknil v Slovenijo iz Hrvaške in Bosne, je tudi sprožil akcijo in medsebojno usklajevanje z drugimi socialnimi ustanovami. Potem je počasi prišlo do tega, da so komisije za diakonijo v župnijah prerasle v župnijske Karitas. Začeli smo bolj organizirano nuditi materailno pomoč ljudem, ki so v župnijah že poprej iskali pomoč. V kranjskem župnišču smo odprli prostor, kjer smo začeli zbirati materialno pomoč. Ljudje so se zelo zavzeli: prinašali so jajca, moko, krompir, različne pridelke in hrano predvsem za begunce. K sodelovanju smo povabili prostovoljce (odzvale so se zlasti gospe, ki še vedno prostovoljno delajo, pridružili so se tudi trije moški). S prostovoljci se redno sestajamo, tehtamo, kaj smo naredili, skušamo pa tudi odkrivati družine, ki so potrebne pomoči. Zdaj z begunci nič več ne delamo, z njimi se ukvarja pretežno Rdeči križ, mi pa se ukvarjamo samo s slovenskimi družinami v stiski."