Evropa je po Jarcu utrujena, če ne celo malo bolna, in potrebuje zelo karizmatične može in žene, da dvignejo stvari na nekoliko višji nivo. Pravi, da v sklopu slovenske evrokampanje ne namerava izkoriščati teme džamije, razen seveda, če ga ne bodo v sklopu soočenj o tem spraševali drugi ali ga celo obkladali z nestrpnežem. Kljub temu da naj bi mu ta celotni sklop po lastnih besedah dal začetni vzgon (na ulici Ljubljane ga v desetih minutah z navdušeno podporo ustavi deset ljudi, poleg tega pa naj bi postal zaradi obiska neštetih tujih novinarskih ekip tudi »v Evropi eden najbolj znanih slovenskih državljanov«), se mu ne zdi primeren za kronsko temo evrovolitev, četudi naj bi vrsta evropskih strokovnjakov ugotavljala, da bosta postajala islamizacija Evrope in vprašanje turškega vstopa v EU čedalje bolj seksi predvolilni terni. V zvezi s Turčijo je njegovo stališče jasno: »Kulturno-geografske meje Evrope so znane. Glavna naloga EU, ZDA in ostalega v narekovajih svobodnega sveta postaja, da čim bolj nevtralizirajo ortodoksne islamske režime, zato da val nezadovoljnih muslimanskih prebežnikov ne bo pljusknil v Evropo.«