Pesem o Lepi Vidi sem zapisala še v bolnici. Tesno mi je bilo, ko sem se prvič nečemu zasmejala ... se še sploh smem kdaj zasmejati, če je on mrtev? Bilo je blazno, veliko sem hodila, bežala sem ven. Pesem o veverici je resnična, tudi pesem o morju. Veseljko je umrl za rakom, naravna smrt. Lepo in razmeroma hitro je umrl. Ko je prišel do zdravnikov, so mu ublažili bolečino. Tolažila sem naju. Preplavljala me je neka nedojemljiva hvaležnost, vse prej kot jeza. Do zadnjega njegovega diha sem umirala z njim. Dvojina v občutenju. Potem pa tista belina, ki te pahne stran in si v trenutku sam. Ednina nenadoma. V trenutku se zgodi odsotnost, izginotje. Hotela sem izhlapeti. Čisto tiho. Se ne prebuditi. V pesmih sem rahlo pljusknila čez rob dostojanstva. Morda. Menda tudi na pogrebu. Pa mi ni nič žal. Veseljko me je poznal ravno takšno, kakršna sem. Večinoma sem obzirna, a pridejo časi, ko se ne zmorem ozirati na druge.