Otroci so muhasti jedci, zato je kuhati zanje posebno težko. Ne samo da odklanjajo hrano, ki jo dobijo v šoli, nemalokrat se v košu menda znajde celo tista, ki so jo prinesli od doma. Odpraviti lakoto in napolnili mlade želodce še nekako gre, toda da bi bil zadovoljen tudi okus, je že precej težje. Še zlasti ker naj bi jedli čim bolj zdravo, raznoliko, naravno …, razmišljajo strokovnjakinje, ki se ukvarjajo z obroki osnovnošolcev. Potem ko so nekateri želodci že močno motili zbranost pri pouku (če bi zajtrkovali, bi nemara manj krulili), je vendarle pozvonilo k malici. Dežurni so stekli skozi razredna vrata proti šolski kuhinji, planili po pladnjih s hrano in z lončki ter pograbili lonce, polne napitkov. Majhna telesa so jih opotekaje se in loveč ravnotežje znosila v razrede - ponekod šolarji še malicajo v učilnicah in ne v jedilnicah - tam pa so se čakajoči sošolci hlastno zapodili med rezine črnega kruha, pasteto in svežo papriko; tistega dne je bilo to pač na jedilniku. Kot da se za razred tako spodobi, so eni, bolj v ozadju, vihali nosove in zavijali z očmi, češ da ne marajo črnega kruha in še manj pastete, kaj šele paprike … »Spet isto! Kot da smo v zaporu … Spet bom lačen … Zanič.« Drugi, niti ne nujno manj izbirčni, so se, povsem v ospredju, lačno prerivali in suvali v vrsti; tretji so v skladu z umirjeno naravo tiho čakali na svoj odmerek. Med hlastnim zajemanjem najbolj žejnih je iz lonca od časa do časa pljusknilo čez rob. Da ne bi še pogosteje, je poskrbela učiteljica, ki je, medtem ko je tudi sama jedla za katedrom, pogledovala proti v razredu in bedela nad razdeljevanjem hrane in nad tem, kako otroci jedo. Karseda omikano, neslišno in spoštljivo do jedi naj bi v 15 ali 20 minutah končali in pospravili za sabo; pobrisali naj bi drobtinice in polito, morebitne ostanke - kruhove krajce z izdolbenimi sredicami, venčke skorje in še kaj - pa naj bi dežurni vrnili v kuhinjo. Za pomije.