V Sloveniji smo imeli v 90. letih kar tri poskuse »obdelovanja« slovenske scene. Leta 1994 je Ali En dobesedno pljunil v obraz celotni dotedanji pop sceni, ki jo je poimenoval leva: » Čudežna polja bi bilo treba »okopat« ali kar »pokopat«, » Čuki buttafuoki ... saj bi jedel krokodile, ampak zmeraj ven jih bruhnem ...«, » Miladojka je brezvezna ...«, » Šarac palac«, »prastari Faraoni «, » Pero, vrž kitaro v vedro, ni za kravo sedlo ...«, »za mene je debil, ljudje pa mu prav'jo slovenskega naroda sin ...«. Ali En je tudi o Janu Plestenjaku spesnil poseben komad. Nekateri so v tem videli poceni provokacijo za samopromocijske namene, drugi končno orisano resnico. Tomaž Domicelj je bil edini od opevanih, ki se je na Levo sceno odzval po enakem principu - s pesmijo ( Marjetica in Tonček ) - in povsem enako grobostjo: »Zakaj mu slovenskega naroda sin na živce gre? Zato, ker on je pankrt turške nacije. Ko reče 'motherfucker', misl', da je blazno kul, jest pa prav'm: 'Jebemti mater, pun kurac te 'mam ful!'«