Življenje je presilovito, da bi ga zmogli brez predaha. Zato menda umremo. S smrtjo sem si v vseh teh letih prišel na jasno, čisto sem si jo zbanaliziral, da se mi kaže kot grda stara pokveka, čeprav si je v resnici ne predstavljam utelešene; se mi zdi, da bi bila videti precej smešno. Če dobro premislim, ne vem, kdo od naju bi na koncu koga gnal. Ne predstavljam si, da bi legel in rekel: dobro, to je to, ne predstavljam si tudi, da bi bil kje priklopljen na vso mogočo mašinerijo. Najlepše bi bilo, da bi nekoč enostavno odprl vrata svoje sobe in bi za njimi bil mir. Mir kot spokoj, ne kot navaden vsakdanji mir. Mir kot en tak slap, ampak tih slap, to težko razložim, prelival bi se po meni in skozi mene in zaplaval bi in se izgubil med kodrlajsasto peno. To bi recimo bilo lepo. Tak predah bi mi ugajal. Tako je šla Cirila. Prišel sem domov iz trgovine, zgodaj; ko sem šel, je še spala. Ko sem prišel nazaj, je tudi spala. Enostavno se ni zbudila. Tresel sem jo in nekajkrat mahnil po licu, pa nič. Potem sem spoznal, da bo treba nekoga poklicati. Prišla je soseda in vse je bilo precej hitro urejeno. Jokal sem šele kak teden po pogrebu. Tisti dan, ko je umrla, nisem jokal, ker ni bilo časa. Potem je bilo treba urediti vse za pogreb, bil sem našpičen kot svinčnik. Kdaj naj bi jokal? Potem sem potreboval en teden, da sem si prišel na jasno: ne, tokrat ni šla za teden dni k sestri, arduš, to je pa zdaj to, potem se je šele udrlo. Udiralo se je kaka dva meseca, pa ne ves čas; postopoma. Spominjal sem se določenih stvari, ki sva jih skupaj počela, recimo igrala švarcpetra. Pred leti sem kupil karte v enem kiosku, vse tiste živalce. Pa vojno sva igrala, lažnivca, damo, človeka ne jezi se ... Imela sva dneve. Dan za človeka ne jezi se, recimo. Ob sredah. Nič ni bilo treba govorit, ob petih popoldne, ko sva povečerjala, je prinesla škatlo na mizo; tudi ni nikoli spraševala, katere figurce bom imel, ker je bilo jasno: jaz zelene, ona rdeče. In potem me je ves čas zbijala in šibala tiste figurce gor in dol. Redkokdaj sem dobil šestico, pri kocki sem bil vedno velik revež, iz Las Vegasa bi me izgnali. Metal sem enke ali trojke, vse skupaj je bilo podobno nižji gimnaziji, cifre namreč, bil sem bolj povprečen, ampak bilo je dovolj, da sem potem delal kot vodja skladišča. Sicer ne takoj, najprej so me dali v nekakšen sektor, da sem tipkal nekakšna pisma. Pa telefone sem dvigoval. Potem so me prestavili. Nisem bil slabo plačan. Cirila tudi ne, računovodkinja je bila v naši širfabriki, to je bilo dobro delo, bila je gospa, klobuki so padali na tla pred njo, silno ponosen sem bil nanjo, vedno zrihtana, spedenana v nulo, vsak teden k frizerki, tisto je bilo prav zabavno: dober dan, gospa Goršičeva, kot ponavadi, ne? Nič ni rekla, samo sedla je na tisti stol in naredila hmk hmk, kar je pomenilo, da ja, zdaj pa lahko začnete. Znorela je, če ji je kdaj kaka frizerka kaj scufala ali narobe zavila kakšen las. Silno je bila občutljiva, češ saj ne morem v službo kot kakšna smrdokavra, hudiča, a bom morala it drugam? Ne ne, gospa Goršičeva, saj bomo uredili, vi samo sedite. Hmk hmk, je potem spet zagodrnjala in ponavadi so jo res zrihtali, čeprav mi je še potem cel teden govorila o tem, kako jo je cukalo, da tja pa že ne gre več, da si bo našla novo frizerko. Ampak saj si navajena, sem ji vedno prigovarjal, saj tam si navajena, poznajo tvojo glavo, a zdaj boš pa nekim čisto tujim babnicam razlagala vse od začetka, kako bi rada na vrhu, kako okrog ušes? Ja, je priznala, da imam prav, vedno se je potem vrnila tja, čeprav ni bila čisto zadovoljna, ampak če te nekdo že pozna, potem greš raje tja, pa tudi, če moraš včasih malo potrpet. Kar vidim jo, ko je zjutraj šla v službo, vedno nobel obleka, vedno malce višje pete, nikoli ni peklarila na šiht v nizkih šolnih kot nekatere njene kolegice iz računovodstva, da so bile pod noge videt, kot bi stale v vodi. Pa mene je vedno poštimala, jaz sem bil vedno bolj pri počasnih, kar zadeva zunanje urihtavanje, vedno sem se rihtal na način en konec kravatlca ven, en not, ona pa tega ni mogla videt, je govorila: Goršič, sram te bodi, videt si kot dementen bedak, take čudne izraze je uporabljala, pa mi popravila kravatlc, da je bil videt tako, kot je treba, pobožno. Kravate si tudi ne boš nikoli znal zavezat, je tarnala. Nisem ravno maral kravat, davil sem se v tistih hudičevkah, zategnjene kot so, ampak ne, Cirila mi je vsako jutro vesila in zategovala tistega vraga, češ Goršič, saj ne moreš v službo kot kak fehtar. Ko sem prišel v službo, sem si vedno zrahljal prekleto pošast, če ne mi je Adamovo jabolko viselo čez kravatlc kot s kake veje v sadovnjaku in so mi fantje govorili: Goršič, gurglc ti bo ušel od doma. Ampak Cirila se nikoli ni dala preprosit, govorila je, da bom, dokler bom z njo, urejen, kot se šika. Potem mi je bilo jasno, da sem obsojen na kravato, ker nisem nikoli hotel biti z nobeno drugo, samo z njo; bila je ljubezen na četrti pogled, ampak potem je držalo. Ko sem jo prvič videl, se mi je zdela najbolj zafnána babnica na svetu. Drugič še bolj. Tretjič še bolj. Četrtič sem si pa rekel: ne, ampak tole pa moram imet doma, ona je pa do takrat že tudi prišla čez prvi šok zaradi dejstva, kako neurejen sem bil. Potem sva šla na kosilo v Turško mačko in se strinjala, da je na solati premalo olja. No, to je bilo to. Njen oče me ni takoj maral, je govoril: tisti todl s Polul, nič prida ga ni, kadi, porkamadona, pa tak čuden klobuk nosi. Nosil sem svetel klobuk, ker mi je bil bolj všeč kot siv, on je pa seveda moral pripomnit. Sem rekel: gospod ata od kmalu Goršičeve, takole bova naredila – tarok na mizo, pa kateri zmaga, odloča o klobuku. So se staremu lisjaku zasvetile oči, je rekel: nič prida te ni, kadiš, porkamadona, ampak taroka nisem še nikoli odklonil. Tako te bom nabrisal, da boš jokal bolj ko Skalna klet, ko se nanjo uščije! Sem rekel: prazne marnje, gospod ata od kmalu Goršičeve. Je rekel: dokler tarokava, sem Tona, potem pa, če me premagaš, me lahko kličeš, kakor češ. Tako je bil ziher, da me bo. Ampak nisem po prižganki priplaval, mi iz širfabrike smo bili zategli, tudi Cirila je bila taka, dokler ni šla k himeltatiju. Sem sedel, Cirilina mama nama je nalila vsakemu štamperl, je Tona rekel: spij štamperl, ampak meni ni bilo do žganja ob tisti uri, sem se malo nakremžil, je on takoj zapopadel: aha, tutek putek si, todl s Polul, kadiš pa. Sem jezno zgrabil štamperl in se mi je še deset minut svetilo v glavi od tistega šusa. Cirila se je tam zraven rolala po tleh, je cvilila od smeha: Goršič, ti nisi za žgano! Sem jo samo grdo pogledal, ker sem vedel, da ne smem znoret, ne bi imel več mirne roke, potem pa adijo tarok in klobuk! Ampak Tona ni takoj začel špilat, je moral prej imet še pridigo, češ da so te karte, s katerimi bova špilala, svete karte, da so z njimi špilali že ranjki njegov oče in njegov brat, tudi že hin, ker je s kolesom malo prehitro šel po klancu, zadel v kamen z glavo, potem naprej pa ne bi razlagal. So mu vsi govorili: Jakl, ti nauš nikol obvladal kolesa, si pretumast. On si je pa kupil čisto novega z denarjem od prodaje cajteng, pa je šel po klančku gor, po klančku dol. Tona se je čisto zasolzil, je rekel: Jakl bi te šele sesul pri kartah! Sem rekel: Jakl je zamudil priložnost. Je to starega razčefukalo, je pobesnel in bi v ihti zmučkal karte, če ga ne bi Cirila hitro spomnila, da so to svete karte. Tak, zej boš ti vidu, porkamadona, je izustil borbeni krik, pogledal levo in desno, pljunil čez ramo, rekel: dej mi čik in ko je prižgal, začel delit karte kakor največji kvartač. Tehnika zastraševanja, sem pomislil, to smo jemali v širfabriki, pa piskrovezi to poznajo. Sem se nasmejal, pa je še bolj divje delil. Sva začela in se je že na začetku drl: HO, PAGAT! in ŠKIS, PORKAMADONA!, pa sploh ni imel dobrih kart, to mi je javljala Cirila izza njegovega hrbta. Tona je na pol igre opazil, da se Cirila štuli zadaj in ji pokazal pot proti bajti. Cirila je potem prestopila za moj hrbet, pa sem rekel: na-a, dvojne igre pa ne! in je morala ob stran. Kaj pa vem, če je ne bi na koncu dobro, zlato hčerinsko srce neslo na fotrovo stran, ker res nisem hotel izgubit, pa ne več toliko zaradi klobuka, ampak zato, ker mi je Tona šel že na jetra. Igrala sva pet iger, ker sem ga vsakič razsul in se je drl REVANŠ! In sem vsakič popustil, po petih igrah sem pa rekel: jutri bo treba zgodaj na šiht, ata Tonč, dovolj bo, klobuk pa obdržim. Je stari kar pihal, tako je bil srdit, ko stara lokomotiva. Potem sem nehal kadit, ata Tonč je pa umrl. Nisva še bila eno leto poročena, ko pride Cirila čisto sesuta domov, vpije: ata nngh, ata nngh, jaz pa kaj nngh hudiča, kaj se dogaja? Cirila pa: avto ga je povozil. Koga? Ata. Do konca? Ja. No, takrat so avti še vozili dvajset na uro, če je bil kje kak, sem rekel jebemti, kaj je pa delal? Se je tisti en fičak zaletaval v njega pol ure? Je Cirila vzrojila: Goršič ti si kreten, čisto antičustven, take besede je vlekla iz rokava. Sem rekel ne, ampak res me zanima. Je rekla Cirila, da ga je TAM. Potem pa ni avto, ampak tovornjak. A zdaj boš pa pikolovski, Goršič? Kje pa je hodil, me je zanimalo. Potem jo je vrglo skupaj in potem se ni hotela pogovarjat o tem, ampak vsakič, ko je videla kakega TAM-a, je dobila prsten ksiht in to. Saj sem potem ugotovil, kaj je bilo, ker sem itak moral vse zrihtat, s pogrebom, krsto, sedmino, osmino, vse. Cirila je komaj šepala na šiht, taka je bila. Fotra sploh ni zbil ne avto, ne TAM, ampak se je obesil, sosedi so ga pa sneli, Cirila ni nikoli izvedela. Baje je imel eno pozre, en firklc let mlajšo, tako so na skrivaj prešteli, tako postrani sta uživala, potem ga je pa eno noč kot kaže zgrivalo, vseh podrobnosti tudi jaz ne vem, Cirila pa itak pojma ni imela vse do svoje smrti, zdaj ji pa tudi resnica ne bi več nucala. Ata Tonč je bil težek tip, ampak njo je imel rad, nikoli je ni udaril, nikoli povzdignil glasu nanjo. Z mamo se očitno nista tako dobro razumela. Ona je potem živela še deset let, ampak vidno pešala, tako se baje reče, vidno pešati pred očmi drugih, na aparatih, jebemti mast adijo, Cirila je vsak dan hodila tja, pa ji je bilo grozno gledat, kako jo zmanjkuje. Moma, ji je šepetala, ker tako jo je klicala, moma, kaj imaš okrog ust? Seveda ji ni odgovorila, strmela je v neko piko na steni in se smehljala. Cirila je rekla, da vidi angele, ker je bilo tako rečeno, češ da kadar koli se smehlja, vidi angele. Meni sicer to ni bilo nikoli čisto jasno, kakšni angeli, pa zakaj bi ti moralo it na smeh, če jih vidiš, ampak mene so itak imeli za kobrlajzeka. Nisem videl angelov, sem pa videl, da Cirili ne dene dobro, da hodi k mami. Stric jo je sicer blagoslavljal: ti si dobra, ti boš živela tako dolgo kot Mojzes, pa se je uštel. Nikoli si nisem mislil, da bo šla pred menoj, ampak takih stvari si ponavadi nikoli ne mislimo, vedno se nam zdi, da bomo šli mi prej, da ne bi videli drugega, kako umira, ampak pozabljamo, da tudi oni drugi tako misli in potem je vse skupaj pač loterija, nič drugega. Hec je, da nisem niti za trenutek pomislil: Cirila je šla, zdaj bi pa jaz tudi rad umrl; to se bo mogoče komu zdelo čudno, ampak ne, vedno bom takoj priznal: strašno hudo je brez nje, zdaj igram pasijanso in sem ob petih popoldne čisto izgubljen, pogrešam jo ko gromšeka, ampak po drugi strani sem pa vesel, da mi še ni treba za njo, točke pri tetrisu lahko izboljšujem; že nekaj časa imam gepl, samo za tetris, pa neke vrste dnevnik pišem, post-cirilski. Dragi dnevnik, napišem, ker tako se to piše, sem slišal: dragi dnevnik. Nato nadevaš kup nepotrebnih stvari. Dragi dnevnik, evo, Cirile že pešnajstntrideseti dan ni več, jaz se pa še vedno nisem čisto navadil na to, da zvečer nihče ne naredi esihflajša. Ampak sem se pa naučil zavezat kravato, vsak dan vadim petnajst minut pred špeglom. Mogoče vidi vse to, pa ji paše, da se znajdem. Pri tetrisu sem ratal kar dober, včasih ga pozno v noč nabijam, da sem čisto plav in penast in siv, ohej, padajte blokci, padajte; se spominjam, ko sem začel, takoj se mi je nagrmadilo tistih hudičevih blokcev do roba zaslona, pa I WIN je pisalo; jezilo me je, bemtiš, da me premaga nekaj, čemur rečejo pentium, stvor s takim imenom. Ne, sem si rekel, bom že posvetil barabi, le počak, in res, vaja dela mojstra, spim pa tako ali tako slabo, še posebej, ker se še vedno oklepam blazine na oni strani postelje. Zdi se mi, da je Cirila še vedno tam, samo ne vidim je, brez očal res bolj slabo vidim.