Nestrpno sem pripel nase opremo, se navezal in si ogledal začetek smeri. Že takoj s tal se je začelo s težavno tehniko. Prvo varovanje je bil ubog mikro zatič, zelo visoko, ki sem ga s trakom pritrdil na smučarsko palico in ga, do konca raztegnjen, porinil noter. Že prej smo se strinjali, da v tej smeri ne sme biti padcev, kajti posledice poškodbe bi bile lahko usodne. Priplezal sem do zatiča in motovilil nekaj minut, ko sem skušal zabiti klin. Potem se je zatič izpulil in kot ploh sem pristal na hrbtu. Ko je histeričen smeh potihnil, sem končal raztežaj s pomočjo Noelovih ramen in nekaj skyhooki, s katerimi sem obšel niz treh zaporednih naloženih blokov. V naslednjem, srpastem raztežaju je Noel hitro napredoval, premagal ga je z dolgim, nepretrganim in tekočim opornim plezanjem. Zaradi tega smo bili tukaj, da bi plezali v skali, ne pa prenašali petinštiridesetkilogramske nahrbtnike gor in dol kot po tekočih stopnicah. Pritrdila sva vrv in se spustila nazaj.