je bil vzpon na Nanga Parbat po Rupalski steni zadnji javni podvig in zadnja novica na Tomaževi spletni strani. Kaže, da o nadaljnjih plezanjih, tudi o zadnjem, ni več javno govoril in poročal, niti svojih najbližjih ni več obveščal. Kot ni več maral plezati v navezi, potem ko je leta 1997 sunek vetra odpihnil z vrha Nuptseja prijatelja in dolgoletnega soplezalca Janeza Jegliča. Morda je bil ravno ta dogodek, poleg izrednih alpinističnih spretnosti, tisti, ki je Humarja še bolj zbližal z alpinistom Messnerjem, ki je tudi sam v objemu himalajskih ledenikov izgubil brata. To, da vidiš umirati človeka, ki ti je blizu in mu ne moreš pomagati, boli, tako neznansko boli, da se je od tedaj Tomaž najraje podajal v steno sam. In v zadnjih letih tudi brez vsake medijske pozornosti. Samo plezati je hotel, samo to, kot je tudi napisal na svoji spletni strani. Kljub temu pa je pustil v vseh nas neizbrisen spomin, tudi Nepal žaluje za njim, za njegovim nasmehom in krepkim, poštenim stiskom roke, ki se ga šerpe tako radi spominjajo. Za človekom, ki je ljubil gore Himalaje bolj kot samega sebe, pa ostajata velika zamisel o bolnišnici v vasi Tashering pod južno steno Nange Parbat in prijateljstvo, ki ga je povezovalo s tukajšnjimi ljudmi. Nekaj jih je vendar bilo, ki so v raznih klepetalnicah zapisali, da jim je žal denarja, ki je bil izdan za reševanje, pa tudi to so zapisali, naj bi Tomaž raje ostal doma na zapečku. Ampak, na srečo, vsi nismo rojeni za to, da bi greli kavče in posedali ob mizi. Vem, da bi bilo večkrat tudi tistim, ki so na oblasti, najbolj prav, da bi bilo tako. Da bi se vsi ljudje mirno in ponižno utirili v vsakdan ter