Ko opravimo stroge formalnosti, ki izvirajo iz skrbi za varstvo pri delu v TEŠ, vstopimo na območje šoštanjske termoelektrarne in v zabojniku gradbišča naletimo na Mladena Braučiča, delovodjo. Pojasni nam, da delo, ki je zelo odvisno od vremenskih razmer, poteka že od oktobra lani. »Zaradi slabega vremena smo ga morali vmes za štiri zimske mesece prekiniti. Četudi je projekt še tako dobro zastavljen, ni mogoče predvideti, kdaj bo deževalo, kdaj bo pihal močan veter, ki lahko svežo barvo raznese nekaj sto metrov naokrog. Obstaja tudi nevarnost, da v dimnik udari strela. Vendar se to na srečo še ni zgodilo,« pravi Barčič in dodaja, da se med nevihto »fantje spuščajo na tla kot pajki«. »Drugače pa so na dimniku skoraj ves dan. Od 8. do 12. ure, potem imajo uro časa za malico, nato pa spet do 17.00.« Čeprav so dvojno zaščiteni in se na deloviščih njihovega podjetja še nikoli ni zgodila kakšna večja nesreča, delo zahteva nenehno zbranost. »Če niso dovolj pozorni, ne pazijo na orodje ali pa zaostajajo, lahko ob tem, da ogrožajo sebe in okolico, ogrozijo tudi tiste sodelavce, ki delajo na vrvi tik pod njimi,« pravi Braučič in dodaja, da je sito, skozi katero pridejo pravi višinski delavci, kar gosto. »Največ je izkušenih alpinistov, ki se z višinskim delom ukvarjajo že dlje časa, nekaj pa je tudi študentov, ki pokličejo in povedo, da se ukvarjajo z alpinizmom in da bi se radi preizkusili z višinskim delom. Nekateri se, potem ko se enkrat vpeljejo in ko izgine začetni strah, izkažejo kot zelo dobri in ostanejo,« pravi Braučič, ki ima skupaj s sodelavci tudi drugačne izkušnje. »Nekateri se želijo lotiti tega iz drugih razlogov. Morda zato, ker so zaslutili dober zaslužek, ali pa se jim zdi, da jim bo takšno delo nabilo večjo dozo adrenalina, kot bi jo začutili ob skakanju z elastično vrvjo. Vendar takšni kmalu odidejo. Sreča je, da večinoma kar sami spoznajo, da le niso za to delo. Zahvalijo se za priložnost in se vrnejo plezat v gore,« pojasnjuje sogovornik Braučič, ki ne more pozabiti časa, ko sta z ekipo sodelovali dve dekleti. »Obe sta se odlično odrezali, še posebej Marjeta Brežnik iz Celja. Ko se nam je pridružila, sem rekel, da ji bomo nekaj časa prizanašali, zato smo jo razporedili na lažje delo. Vendar se je pritožila in rekla, da želi na vrvi opravljati enako delo kot vsi njeni sodelavci.«