Alpinisti, ki veliko plezajo v Himalaji, dobro poznajo sebe, svoje telo in to, kako se odziva na višino. Nekateri se prilagodijo hitro, drugi imajo velike začetne težave, ko pa jih premagajo, ni zanje nobenih tovrstnih tegob več. Tretji sploh nimajo posebnih težav z velikimi višinami, četrti pa kljub odlični telesni pripravljenosti na "zgornjih nadstropjih Himalaje" popolnoma odpovejo. In ko veš, kam sodiš, se temu primerno na aklimatizaciji tudi ravnaš. Vsi člani odprave smo imeli dokaj dobre višinske izkušnje iz Himalaje ali iz Andov, malo pa me je skrbelo za obe trekerici, ki višje od Mt. Blanca še nista bili. Toda že prvi dan vzpona, ko smo po vročem soncu dosegli višino 5800 metrov in tam postavili šotore, se je zdelo, da ne bo večjih težav. Vzpenjali smo se počasi in popoldne z neverjetnim razgledom na himalajske gore v popolnoma jasnem vremenu kuhali večerjo. Mera peak je najbolj znan pravzaprav kot najboljša razgledna točka v nepalski Himalaji, saj se z njega vidi poleg morja šesttisočakov tudi pet izmed najvišjih gora na svetu. Daleč na vzhodu se vidi Kančendzenga, bolj proti severu Makalu, Lotse in Everest, medtem ko proti severozahodu ujame pogled Čo Oju, šesto najvišjo goro sveta. Za nas je bilo morda še najbolj pomembno, da se z Mera peaka s strani odlično vidi tudi Peak 41 s svojo zahodno steno, ledenim platojem pod njo in steno Kote 6113, ki jo je treba premagati za vstopnico do zahodne stene. Motivov za fotografije je bilo torej na pretek, a za vsako dobro fotografijo je treba nekaj vložiti ali žrtvovati. Tokrat je bila žrtev toplina spalne vreče. Na prostem je bilo treba biti do poznega večera, ko je sonce že zašlo za gore na zahodu in so bili obsijane samo še najvišje gore sveta. Za dobro fotografijo in uživanje v pogledu na pordele osemtisočake niti mraz in naraščajoči veter nista bila prevelika ovira, čeprav smo kakšno minuto po popolnem zatonu sonca za obzorje vsi kot polhi smuknili v šotore in tople spalne vreče.