"Izbirati je težko, še težje potem izbrati, zato preprosto zadovoljen zrem na prehojeno pot. Bi pa prav zaradi tega, ker se pogovarjava midva, rad spomnil na čas našega pionirskega srečevanja z visokimi svetovnimi gorstvi. Kar je danes slehernemu alpinistu samoumevno, namreč plezati v Alpah, Andih, Himalaji, so bilo za nas velike, a težko uresničljive sanje, ki so se uresničile šele v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Takrat je odločno nastopil nepozabni Aleš Kunaver in mu je sledil Tone Škarja. Nista bila le vrhunska alpinista, ampak tudi odlična organizatorja in voditelja. Takrat so nam bile še Zahodne in Centralne Alpe komaj dosegljive, potovanje v Francijo ali Švico pa pravo finančno razkošje. Še dlje od naših gmotnih zmožnosti pa je bila Himalaja. Vedeli smo, da si jo po sposobnostih vsekakor zaslužimo, in ko smo se končno res znašli v Nepalu in se resnično spogledali iz oči v oči z najvišjimi gorami na svetu, me je popadla takšna brezmejna hvaležnost do domovine, ki mi je to omogočila, da je to v svojih poročilih za takratno jugoslovansko časopisje zabeležil celo naš odpravarski novinar Zoran Jerin. Jaz, ubogi kamniški kamnosek, pa v Himalaji! Danes seveda vem, da mi nihče ni nič podaril, da sem si vse zaslužil s svojim alpinističnim delom."