Ob duševnem bolniku trpi vsa družina, in tako kot bi bolniki potrebovali boljšo oskrbo na domu, bi pomoč pogosto potrebovali tudi njihovi svojci. »Kot mater, ženo in medicinsko sestro me je vznemiril primer neke ženske: njena bolezen je potekala pred očmi otrok, in ti so doživljali številne travme, ko so nemočno gledali, kako je plezala skozi okno in podobne strahote. Kmalu je začela jemati zdravila, končala pa je žal s samomorom, ker druge rešitve očitno ni našla. Ko sem stala ob njeni krsti, sem si zastavila nekaj nalog, ki bi jih želela izpolniti. Med drugim vzpodbuditi ljudi, da česa takega ne smemo več dopustiti,« pravi Danica. Prizadeva si za usposabljanje patronaže v psihiatriji. Vse to počne z veliko zagnanostjo; pisala je na vse inštitucije, ki jih to področje zadeva, organizirala pogovore, iskala rešitve. Za mnoge je bila morda celo preveč zavzeta in tudi zato se je v zadnjem obdobju nekoliko umaknila: to pa ne pomeni, da ne spremlja dogajanj v družbi in da ne razmišlja, kako naprej. »Naredila sem vse, za kar sem menila, da moram narediti.«