razmišljal, ali nisem mogoče storil napak, ko sem šel k njej pulit zob. Pripravila je še eno injekcijo. „Odpri usta.” Še trije zbodljaji. „Res ne vem, zakaj to delam.” Ustnica in lice sta postali mravljinčasti. Zabuhli, in zdelo se mi je, ogromni. Zamomljal sem: „Si se potem poročila?” „Ja.” „Imaš otroke?” „Ja.” Ni bila klepetava. Obmolknil sem in čakal deset minut. Prijela je klešče. Pogledala me je v oči in rekla: „Zares ne vem, kaj mi je. Grem po zdravnika iz sosednje ordinacije. Ta je največji mojster za puljenje daleč okoli.” Šla je in se vrnila z nekim očalarjem. Starejši, plešast. Spominjal je na pruskega oficirja. Ogromen. Prijel je klešče, stisnil, malce porukal in potegnil. Še usrati se nisem imel časa od strahu, ga že ni bilo več. Zob je ležal v pljuvalniku. Sestra se je vrnila. „Naj ga naročim?” je vprašala. „Ne, bo že prišel sam. Po potrebi.” Sestra je pogledala mojo zdravstveno izkaznico in hotela nekaj reči. Verjetno je mislila račun. Ana je odkimala. Spravil sem izkaznico v žep. „Izpirajte si rano s kamilicami,” je poslovno dodala. Začela je odkimavati. Hitro sem stopil ven, preden bi rekla, da res ne ve, zakaj to dela. Ko sem zapiral vrata, sem zaslišal njen glas. „In vsaj en dan se, če le moreš, ne poljubljaj!” Preden sem bil dokončno zunaj, sem ujel še presenečen pogled sestre. Pljuval sem kri in počasi stopal proti gostilni. Pogledal sem proti spletu cevi med kavperji. Selimov priljubljeni kotiček. Bil je tam. Poklical me je. Preplezal sem ograjo in stekel do skrivališča. „Ibrovi bratje so poslali parfum zate.” „Res? Kje je?” „V sobi.” Ni imel več obveze na glavi. Čez sredino čela se je vlekla grda brazgotina. „Kje je Ibro?” Gorel sem od nestrpnosti. „Zjutraj je šel na šiht. Po malici se je odpravil k zdravniku. Ne vem, kje je sedaj.” Proseče sem ga pogledal: „Pojdi z mano po parfum!” „Saj ti lahko dam ključe.” „Nočem stikati po tujem stanovanju. Pojdiva skupaj!” Prikimal je. Pustila sva čuvaja mimo, preskočila ograjo in stekla proti samskemu domu. Ne iz strahu pred pazniki. Vodila je moja nestrpnost. Tokrat sva oba plezala skozi okno. „Sedaj je v službi najbolj zajeban vratar. Špicelj. Gotovo bi me ovadil, da sem pobegnil s šihta. Ne dela drugega, kot da vleče na ušesa, kdo prihaja in odhaja ter kaj se dogaja po sobah.” Po prstih sva se