Kot vse zgodbe izjemnih alpinistov je tudi zgodba Tomaža Humarja zmes solz sreče in žalosti. Začetek Humarjeve himalajske kariere je predstavljal Ganeš V, kamor ga je povabil takrat že legendarni Stane Belak – Šrauf, ki je novinca označil za “mucka z dobro nabrušenimi kremplji”. Le eno leto kasneje (1995) je dosegel svoj prvi osemtisočak – Anapurno. Leta 1996 je sledil vzpon po severozahodni steni Ama Dablama, za katerega sta z Vanjo Furlanom dobila najvišjo alpinistično nagrado zlati cepin. Sledili so vzponi na Bobaje, Nuptse in El Capitan – Reticent Wall. Nuptse je bil izmed teh vzponov prelomen, saj je z vrha gore odpihnilo Tomaževega soplezalca Janeza Jegliča – Johana in po tej tragediji je Tomaž v večini plezal sam. Leta 1999 je preplezal južno steno Daulagirija, vzpon je iz Tomaža Humarja naredil zvezdo – ne le v alpinistični sferi, pač pa tudi med “navadnimi” ljudmi.