Človek bi pričakoval, da se bom po letih, ki so me dobila v roke, omehčal, pa sem proti pričakovanju še bolj jezen kot pred 10 leti. Čeprav ne gre več za splošno razpoloženje. Moja jeza je zdaj natančneje usmerjena. Žal mi je za tisto, kar sem izgubil ali posekal. Spoznavam to, čemur so se drugi izognili ali česar niso storili. Šlo je za prav tiste izkušnje, ki sem jih preživel za ceno udarcev, ki sem si jih sam zadal. Moje življenje je bilo polno umazanije, krvi in bolečin, toda z vsem sem se soočil brez pritoževanja ali analgetikov, da mi je le od časa do časa uspelo opraviti kaj pomembnega, še posebej v navezi s plezalcem, ki sem ga cenil. Še vedno rad plezam sam, toda to mi ne pomeni več toliko kot plezanje v navezi s sebi enakim.