Pa si je kdo upal v javnosti ob Humarjevem vzponu glasno izreči pomislek, da so ustvarjene predstave o superiornosti njegovega početja pretirane? (Humar sam se ni pustil zapeljati vsemu pompu in je sam zelo trezno primerjal svoj vzpon z vzponom pokojnega Slavca Svetičiča v zahodni steni Anapurne: obe steni sta izjemno nevarni, oba sta plezala sama, nihče ni dosegel vrha; tako da je problem sten v obeh primerih nedokončan) Seveda ne, za množice je bila to zabava - in iger se ljudem ne sme nikoli odtegovati, danes še manj kot kdaj prej. Če pa bi kdo od kompetentnih ljudi iz vrst alpinistov kategorično izrazil svoje pomisleke, bi bilo to seveda označeno z etiketo »slovenska foušija«. Zdaj ko je alpinizem končno prišel do tako želene publicitete, bi bilo nenavadno, če bi se odrekel svojemu medijskemu paradnemu konju. Vsaj njegovi ženi pa bi - morda samo po tihem - odleglo, ker bi ji bile prihranjene ure trepetanja za moževo življenje. Ob Humarjevem vzponu si je Tone Škarja, starosta slovenskega himalajizma, drznil mimogrede zapisati: »Marsikatera kraljična v čakanju na končno zmago in končno vrnitev zmagovalca osivi.«